No, potem sva se pobrala od tam in šla počasi v center mesta, kjer so se najini najbolj zagreti vrstniki v gatah metali v vodnjak treh kranjskih rek, pijani do konca. Nobenega veselja ni bilo med nama. Na čaj sva zavila in potem domov. Naslednje jutro naj bi šli na svoj zadnji zaključni izlet za nekaj dni na Hrvaško, kamor nismo nikoli prišli. Zjutraj so bili na cestah tanki, tako mi je po telefonu še povsem zaspanemu in nevernemu povedal sošolec ob zori. Danes je 25 let kasneje.
Oktobra sem začel s študijem na fakulteti in nobenega pravega zagona ni bilo čutiti. V nas se je zalezla nekakšna črna megla brezupa in brezvoljnosti. Nova država ni bila za nas nič drugačna kot stara. Nobenega razsvetljenja, radosti ali upanja ni prinesla. Takrat seveda kot mlad junec še nisem vedel, da je moja domovina osamosvojena na trgovini z orožjem, lažeh in pohlepu posameznikov. Zdaj je 25 let kasneje in tolažim se, da malo več razumem. Država, ki postavlja temelje na trgovini z orodji smrti, goljufanjem svojih sodržavljanov in maničnem grebenju ne bo imela lepe usode. In tako je tudi nimamo.
Spoštovani in spoštovane, danes lahko iskreno rečemo, da smo šli v napačno smer. Da je vse preveč stvari v tej naši domovini narobe zamišljenih in še slabše izvedenih. Bogati zločinci se nam smejijo v obraz in revni deložiranci se raje odločijo za prostovoljno smrt kot umiranje na obroke. Država ugrablja otroke v imenu lažne zakonitosti in te iste otroke v šolah uči napačnih stvari na napačen način. Podjetni posamezniki svoje ideje raje uresničujejo v tujini, ker so naveličani plezanja čez birokratske ovire. Pravi veterani izpred četrt stoletja danes nimajo za hrano in lahko z veteransko izkaznico zgolj označijo stran v knjigi. Šopirijo se lažni veterani, nekateri so bili stari 12 let v času oboroženega spopada za Slovenijo. Jaz sem jih imel 19 in premalo mi je bilo jasno.
V Sloveniji je žal danes več stvari narobe kot prav. Dajmo malo iskrenosti, ni v redu! Hodim po cesti, ustavljajo med neki ljudje, stari, mladi, srednjeletni – zagrenjeni, jezni, obupani. Premier Cerar, za trenutek nehajte poslušati svoje verižniške sodelavce, ki mislijo zgolj na svoj dobiček in poslušajte navadne ljudi. Vabilo k nam v proletarske Moste še vedno velja, se bova usedla na kavi in se pogovarjala s temi malimi ljudmi, ki težko živijo. Da, zelo težko in to 25 let kasneje od slavnostnega dogodka.
Povsem resno vam pravim, da imamo samo še eno zadnjo možnost, da smer naše domovine obrnemo ali nepovratno propademo. Zdaj ali nikoli! Naša generacija ima dolžnost, da svojo energijo vloži v zdravljenje Slovenije in popravo krivic. Moramo to storiti. Drugače bomo čez naslednjih 25 let povsem upravičeno označeni za krivce s strani naših naslednikov.
Foto: arhiv Delo
