Starši pogosto besni obsedijo ob šolski nalogi svojega mulca ali mulke ob nalogi, ki se jim zdi tako nesmiselna kot nerešljiva. Potem pa ne vedo, ali bi dvignili glas na kakšnem roditeljskem sestanku in se pritožili nad abotnostjo sistema, tiho nekako pomagali rešiti nalogo in …hja, ne vedo ali naj mladičku razložijo, da šola včasih uči tudi čiste nesmisle, kar ne deluje najbolj vzgojno ali pač spodbujati učenje kot vrednoto, ki jim bo na koncu prinesla uspeh v življenju. Hm, vsaka možnost deluje nekoliko slaba. Ne bo tudi držalo, da šele zadnje vsakoletne reforme šolo slabšajo. Tudi v mojih časih smo imeli v programu kopico vsebin, ki jim danes ne znam vedeti ne smisla in ne pomena, tako glede mojega poklicnega življenja kot splošne orientiranosti v tem svetu. Učiti smo se morali nesmisle. Tudi med drugim. Ali pa res moramo sprejeti to kot nujno zlo v povezavi s šolo, da tako pač je, da je veliko balasta ali imamo moč in sposobnost, da otroke učimo vsebine, ki jim bodo v življenju resnično koristile? Upam, da zmoremo slednje.
Brzim po svojem spominu med najmočnejšimi vtisi iz osnovne in srednje šole, iz katerih črpam znanje lahko tudi danes. Slavistka, ki nam je priučila ljubezen do jezika in govornega izražanja. Kemik v 8. razredu, ki ni predaval periodnega sistema, temveč nas je, rdečelične in osramočene, učil praktične spolne vzgoje, kar je bilo za nas takrat podobno odkritju Amerike. Biolog in razrednik na gimnaziji, ki je učil znanstvenega reševanja problemov, širine znanja. Ponovno slavist, no v resnici komparativist v službi učitelja slovenščine, ki nam je butastim in norčavim dijakom prvega letnika vlival ideje grških filozofov. To so najmočnejši vtisi, moji lastni seveda, in vsi so povezani z osebami, ki so bile močne in resnično pedagoške. Ni bil šolski program tisti, ki je ostal v spominu, bile so osebe. Čemu služi uklon nekih ionov na cinkovi plošči ne vem, opravičilo fizikom, prav tako od matematike uporabljam v življenju funkcije iz prvih štirih razredov osnovne šole, opravičilo matematikom. Seveda je to povezano z izbiro poklica, vendar kadar za trenutek uzrem kak delovni zvezek ali knjigo iz tistega obdobja, se količina neumnosti kar vali – informacije, informacije, informacije, ki smo jih zvesto ponavljali pred tablo kot papagajčki in jih tisti trenutek tudi pozabili. Da, učili smo se reda in discipline, da je včasih potrebno narediti tudi kaj, kar nam ni najbolj všeč in kaj, kar nima pravega smisla, vendar žal se ne morem znebiti vtisa, da je bilo tega precej preveč in da se je ta vzgojna nota malo izgubila. Danes ni nič drugače, šolniki celo sami pojamrajo, da je še hujše. Učne snovi se kopičijo kot narit sneg pred plugom, pod njo pa se utapljajo vsi udeleženci tega čudovitega učnega procesa. Utrujeni starši, preobremenjeni otroci in nemočni pedagogi. V izogib temu položaju vam ponujam v razmislek predlog nove šolske paradigme.
Večina šolskih predmetov skozi celotni proces šolanja je predmet racionalnega mišljenja. Predstavljajo kar 90% ali celo več zahtevane snovi, temeljijo na logiki in kopičenju informacij, povezovanju informacij v mreže algoritemskega razumevanja. Vendar racionalni način mišljenja dosega samo tretjino človeškega znanja, je zgolj tretjina razumevanja tega sveta in ni edini način delovanja mladih možganov. Mladi racionalčki se pri teh predmetih znajdejo bolje in nimajo večjih težav, malo drugače pa je pri približno dveh tretjinah otrok, katerih mišljenje je nekoliko drugačno, vendar prav nič manj vredno. Ta dva načina sta kreativni in medosebni način. Rekli boste, saj imamo likovni in glasbeni pouk ali vzgojo ali kakorkoli se že reče tej vsebini. Da, drži, vendar je pouk teh čudovitih vsebin povsem racionaliziran. Nisem mogel verjeti, da mladež še danes, debelih 25 let po moji osnovnošolski dobi, mora pisati impresije ob legendarni Vltavi. V glasbi smo morali začutiti, kako se potoček steka v večji potok in kako se dva potoka združita, ker je to imel v mislih avtor. Hm, še danes tega pač ne slišim v glasbi Vltave, čeprav mi sama glasba daje veliko drugih impresij, ki pa ne bi bile dobro sprejete, ker niso bile v načrtu. Likovni pouk mnogi otroci zasovražijo, ker ne dopušča prave kreativnosti, temveč jo celo zatira. Ocenjevanje slik in risbic po kriterij učnega programa je rigidno. Kreativnost, raziskovanje novega, se skriva v drznosti in včasih tudi rušenju ustaljenih meril. Da sploh ne omenjam tehnične kreativnosti, torej manipulacije z različnimi materiali in tehniko. Mene recimo je v mladosti izjemno zanimala elektrotehnika, vendar seveda teh vsebin ni bilo v učnem programu. Doma sem zlagal baterije, upore in kondenzatorje iz škatle Tehno pionir in Mala elektronika, da sem se lahko šel eksperimentatorja. Tudi telesna vadba, telovadba je lahko prej ura frustracij in groze kot pa učenja obvladovanja lastnega telesa, sploh za otroke, ki niso rojeni atleti in po telesni zgradbi ne izpolnjujejo nekih neumnih kriterijev lepega in privlačnega.
Kar se tiče medosebnega nivoja, izjemno pomembnega področja v razvoju mladega človeka, pa je to prepuščeno razrednim uram, dnevom Zemlje, vode in medkulturnega dialoga. Odrinjeno nekam na stran rednega programa med dodatne vsebine. Ljubezen, prijateljstvo, čustveni svet, toleranca, različnost, … neskončni svet tematik, ki definirajo našo vpetost v ta svet v to človeško družbo. Kje je prostor za takšne tematike? Redko kje.
Še vedno gre za znanje, ne pozabimo! Znanja o tem svetu so različna in do njih lahko pristopamo na različne načine. Poglejmo za primer zgodovino. O zgodovini lahko naštejemo pomembna dejstva, datume in osebnosti, sosledje dogodkov. Lahko jo pogledamo celostno in kreativno kot sliko nekega časa, tako v smislu arhitekture, oblačenja, glasbe, slikarstva. Ali pa jo dojemamo skozi optiko medosebnih odnosov. Vse to je naša zgodovina in šele skozi vse tri poglede lahko dobimo povsem celoten vtis o določenem obdobju človekovega bivanja. Ta povezanost je bistvena ideja mojega predloga nove šolske paradigme.
Predlog naj bo konkreten. Izmed petih delovnih dni v tednu so trije namenjeni racionalnim predmetom, ki jih poznamo. Po en dan pa kreativnosti in medosebnim odnosom. Tisti dnevi naj bodo narejeni drugače, ne v obliki klasičnega pouka, temveč izkustvenih delavnic, kjer ni ocen, kjer je zgolj učenje, nabiranje informacij. Kreativni dan ponuja učenje novih tehnik izražanja, izdelovanje glasbe, snemanje, fotografiranje, modelarstvo, tehnično eksperimentiranje, ples, …pri čemer si otroci sami izbirajo vsebine, ki so na voljo, med njimi krožijo in spoznavajo. Internet je lahko kreativno orodje učenja, ne zgolj igrača, vendar se je potrebno tudi tega učiti. V dneve medosebnih odnosov bi sam vključil tudi vsebine o tem, kako imamo dejansko sestavljeno našo družbo, tudi našo državo, pa seveda izkustveno učenje debatiranja, primerjave stališč in poslušanja. Odnosi in empatija, toleranca, nasilje, žalovanje, ljubezen … sol in poper našega življenja, ki trenutno v šoli kot jo poznamo nima mesta. No, seveda se vse spremeni, kadar konkretna šola utrpi izredni dogodek, ko otrok celo dovrši samomor, ko doživi šola izbruh nasilja in podobno …takrat vsi letimo na kup in smo pametni in kar naenkrat je čas za pogovore in delavnice. Kratkovidno in neumno.
To je vse. Ali smo kot družba sposobni narediti ta preskok in otroke učiti nekaj, kar je vsekakor pomembni del naše realnosti? Imamo ljudi, pedagoge, ki bi sprejeli izziv izven okvirjev znanega in poznanega, ki bi z mladimi eksperimentirali na spolzkem pobočju stališč, moralnih dilem, debatiranja. Se ne bi bali spregovoriti o seksu tako kot je, drogah, nasilništvu, alkoholu …? Dokler ne bi poskusili, ne moremo vedeti. Pogum bi bil na mestu. Močno pa se mi dozdeva, da vsi skupaj ustvarjamo cele generacije socialnih in kreativnih invalidov, predvsem zato, ker teh človeških vrednot v mladem človeku skoraj nikjer ne gojimo, razvijamo in spodbujamo.
Za konec tega druženja pa si bom drznil prositi za približno 40 minut vašega časa. Ne bo vam žal, verjemite! Gospod učitelj v spodnjem posnetku je vse to, kar sem imel v mislih. Učitelj življenja v pravem pomenu besede. http://www.youtube.com/watch?v=1tLB1lU-H0M
Matic Munc
