Človek resnično izumlja nove in nove načine lastne pokvarjenosti. Ne, to ni kolumna o prepisanih magisterijih, čeprav bi kmalu bila. Tudi ni zapis o brutalnih goljufijah nad delavci, ki so posledično ostali brez vsega, pa bi lahko bil. O propadu slovenskega gradbeništva na več nivojih ne pišemo več, ker je to postalo dejstvo. Zdaj nam gradijo Avstrijci tukaj, naši delavci pa lahko pod koordinacijo Slovencev odhajajo v tujino, da jih lahko tam zatirajo. Torej tudi o tem ne bom pisal, pa bi lahko. Danes je čas za še eno precej spregledano temo, ki pa počasi celo prodira v slovenske medije, kar na dolgi rok obljublja kakšne spremembe. Lažne ovadbe kot oblika pravnega sredstva v postopkih razvez.
Pri nas je marsikaj precej zastarelo, med drugim tudi mnoga prepričanja o medosebnih odnosih. Nekaj desetletij za leseno žlico tavamo v temi povsem preživetih pogledov. Recimo, da otrok pripada materi do nedoločene starosti. Mogoče kar do petega leta ali še dlje. Ker je to nekdo trdil pred 40 leti in je zdaj s kančkom zdravega razuma smešno. Otrok ne pripada nikomur, mogoče sam sebi, za njega pa naj bi skrbela dva psihično stabilna starša. Onadva naj bi se za otroka odločila iz medsebojne povezanosti in želje, nikakor pa ne zaradi biološke ure, družbenega pritiska, večjih socialnih transferjev ali zaradi obupane želje, da bi rešila svojo zvezo. Tako naj bi bilo, vendar pogosto ni. In ko je enkrat otrok že na svetu in starša ugotovita, da se med seboj ne prenašata, se začne postopek razveze ali razhoda. Tukaj se ponovno aktivira še en izmed preživetih slovenskih konceptov. Na vsak način se moramo boriti za otroka, da bomo vedeli, čigava last je.
Tisti redki, ki opozarjamo, da je v mnogih državah norma skupno starševstvo za večino treznih staršev in šele v primeru večjih težav in motenj tožba, naletijo na odpor. Otrok bo zmeden, ne bo vedel, kje ima dom, rušimo mu ritem in podobne neumnosti slišimo. Starši nasedejo tem glasovom in sledijo prvemu impulzu – borimo se za svojo last. Na tej točki se lahko začnejo resnično podle pokvarjenosti. Nekje se najde denarno podmazan falot, mogoče je celo pravniške stroke, ki enemu izmed staršev svetuje, da bo pridobil veliko prednost v postopku razveze, če bo drugega starša za dobro mero obtožil nečesa – najraje nasilja. Policija bo takšno prijavo obravnavala z vso resnostjo in stekel bo drug postopek, ki ima lahko za iztek tudi zaporno kazen. Obtoženi starš je že v slabši poziciji, kar bo pokvarjeni seveda s pridom izkoristil v civilni pravdi. Pomahal bo s papirjem, ki dokazuje, da je tisti drugi kronični nasilnež. Papir ima žig naše države in je uraden. Res je naredil prijavo, vendar v tej točki nihče ne ve izteka. Postopki se vlečejo. Čas mineva. Otrok je nekje vmes.
Zadnji razkrit primer takšne goljufije z lažno prijavo je šel skoraj neopazno mimo slovenske javnosti. Seveda, ko pa ministrica ponareja magisterij, kar je bolj sočna tema. Ta spregledani primer kaže, da ne gre za nobeno zaroto enega spola proti drugemu, temveč gre za najbolj pristno človeško pokvarjenost, ki ne pozna spola. Upam, da bodo slovenska sodišča znala kaznovati take manevre strogo in nepopustljivo. Saj vemo, za otroke gre!
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 3. aprila 2015
