Pisci pišemo in govorci govorimo. Veliko je napisanega in povedanega v teh časih, ko mreža ponuja desetine možnosti. Veliko besed gre v veter in vnemar, mnogo besed je plehkih in nabuhlih. Anonimni komentatorji skoraj pod vsako dnevno novico natrosijo toliko žolčnega sovražnega pisanja, da tega niti zagreti policijski pisar ne bi zmogel preliti v plačilne naloge v stotinah nadurah. In vsako minuto dobimo še več stavkov, odstavkov ter velikih tiskanih zakričanih črk na ekranu. Preveč.
Kritiki imajo prav, ko navržejo, da se nas bo sodilo po dejanjih in ne po besedah. Inflacija besed se sliši vedno bolj kot nerazločno blebetanje tropa ponorelih šimpanzov. Vendar, kaj naj naredi pisec? Naj zapre svoj prenosnik in se ukvarja z nečim bolj donosnim in zanimivim? Okopava vrt za svojo dušo in želodec ali postane zavarovalniški agent za prodajo iluzije varnosti v tem svetu nevarnosti? Ko utihnemo in prenehamo pisati, del nas umre za vedno. Sprejeli smo poraz in zaprli gobce za vedno, ker smo ugotovili, da to ne prinaša nobenega napredka, nobene spremembe. Je to res odločitev, vredna pogumnega človeka? Ne bi rekel. Pisec piše dalje.
Ali veš, bralec ali bralka, da od trenutka naše samostojne državne poti pred zdaj že več kot 20imi leti ni minil teden, da se ne bi morali, pod težo besede, ukvarjati ali zgražati nad eno od umazanih afer slovenskega politično-gospodarskega življa? Mati vseh afer iz leta 1991 je afera Hit, potem pa vam brez kronološkega reda navržem nekaj imen: Depala vas, Vič-Holmec, Istrabenz, Izbrisani, Baričevič, Operacijske mize, Udba.net, Trgovina z orožjem, Mercator, Gradnja Onkološke klinike, Thaler, Certifikati, Stožice, Celovški dvori, Vegrad, Pivovarna Laško, TEŠ6, … to samo imena večjih. Kadar je za nekaj dni skoraj napočila tišina, je vsaj kak poslanec drugega klepnil okoli ušes s časnikom, v Državnem zboru povedal kolosalno neumnost ali vsaj uporabil sovražni govor. Od afere do afere. Skupni imenovalec vseh je, da nikoli nismo bili dovolj zreli, da bi bili sposobni voditi lastno državo, saj so pohlepni in moči lačni možje in žene med nami neprestano trgali na kose premoženje ali pač že počeli nekaj nedostojnega ali pokvarjenega.
Združene države Amerike v svoji več kot 240-letni zgodovini le približno 30 let niso bile v vojni, Slovenija v svoji 23-letni ni bila niti dneva brez afere. Zato to stanje dojemamo kot stalnico in nas ne moti več. V trenutni uredniški shemi nacionalne televizije se ena enota afere šteje od ponedeljka od četrtka, od Studia City do Tarče, v petek je čas za predah in čez vikend prileze na dan nova pošast iz omare. Bolj trdovratne afere zdržijo tudi več enot, več ciklusov.
Pa vendar, če se vrnem na začetek. V ozadju vseh afer so ljudje, njihove usode, njihova razočaranja. Nekateri brez služb, brez denarja, na cesti, obupani in obubožani. Ali v resnici želiš, bralec in bralka, poznati resnico o ljudeh, ki so kolateralna škoda vseh nečednosti Slovenije zadnjih dveh desetletij? Ne številk milijonov evrov, ki so končali na kakšnih Deviških ali Kajmanskih otokih, ne nasladne podrobnosti o svingerstvu poslanca, ki občasno svoj spolni apetit zadovolji z menjavo partnerke. Ne tega. Resnico, ki je za tem.
Ali lahko zdržite moč resnice o tem, kako se je neplačani podizvajalec kakšnega zafuranega projekta obesil na štrik, ker ni mogel plačati svojih delavcev in ne preživeti družine? Želite spoznati človeka, ki je zaradi napak pravosodja več kot desetletje veljal za krivega gnusnega zločina, čeprav je nedolžen? Res želite slišati zgodbo družine, ki je zaradi napačne odločitve socialne službe postala razseljena in se je dolga leta borila, da bi spet zaživela? Pa ne kot afero, ki danes gori z velikanskim ognjem medijske podpore in jutri že tli na pogorišču včerajšnjih naslovov. Kot zgodbo ljudi, ki živijo med nami. Vedno več teh nadležnih vprašanj, tega siljenja z grozotami …
Glede na to, da vedno manj zaupam v temeljno poštenost in iskrenost ljudi, postaja moj pogled na našo družbo vedno bolj pesimističen. Nismo vredni obstanka. Tako v celoti. Vse pohvale sicer posameznikom med nami, ki še vedno z dvignjeno glavo kljubujejo vsesplošni epidemiji povprečnosti in korektnih stališč, njihov glas je pogosto bolj znak čudaške sprevrženosti kot pa znanilec obrata v miselnosti. Večina med nami pa je ujela nekakšno nestabilno ravnovesje med grozljivim prepadom človečanstva (hvala Kosovel) na eni strani in udobnim vsakodnevnim prebijanjem časa. Samo pogled v brezdanji propad naše družbe je dovolj, da se v trenutku odvrnemo in varno zakoračimo v svet fotografij srečnih otrok, navdušenih domačih ljubljencev in kozarcev rosnega piva na mizi gostilniškega vrta. Ta mehka osrečenost pozabe!
Torej, zadnjič. Ali želite vedeti resnico o našem obstoju, o podrobnostih trpljenja, ki ga človek zadaja človeku v imenu Države, pod zastavo Denarja, za krinko svoje psihopatske narave ali zgolj iz golega dolgčasa? V zadnjih letih sem spoznal, da žal tega večinoma ne želite. Preveč je. Zamaje nam pogled nas sicer z aferami malo zamazan svet, ki pa je še vedno v resnici lep, le malo ga je potrebno včasih obrisati in namazati s polirno pasto, da se sveti v pomladnem soncu.
In ko boste sedeli na pomladnem soncu, vseeno zadovoljni s seboj in svetom srkali kapučino, ne obremenjujte svoje glave s preveč težkimi temami. Prvih nekaj minut sicer obredno bentite nad to državo, ki je vedno bolj pohlepna, v naslednjih nekaj stavkih obdelajte aktualno afero in se potem prepustite lagodni debati o poletnem dopustu, novem avtomobilu in opravljanju sodelavca. Bolj varno je in svet se v temeljih ne bo zatresel.
