Danes nemočno iščemo skupni imenovalec novih družbenih gibanj, ki bi pomenili zagonsko moč za izhod iz vsesplošne zablode trenutka. Ekologijo je zamenjal »trajnostni razvoj«, biti mirovnik pomeni, da si proti zvezi NATO in zato neevropejski. Demokrati so vsi, odcepimo se pa lahko samo še od Bruslja. Celo življenje skušam biti alternativa nečemu, kar je precej slaba podlaga za identiteto posameznika. Tako si nekakšen večni upornik, z ali brez razloga, in ljudje, prijetno ugnezdeni v svoje cone udobja, te gledajo postrani. Mogoče je to osebna izbira ali neke vrste usoda. Močno pa dvomim, da bom to življenjsko pozicijo kdaj zapustil. Zato ostajam sam v tej drži. Me ne moti več. Še vedno lahko solim pamet.
Ljudje srednjih let smo svoje vloge že odigrali. Sicer še vedno na višku ustvarjalnih moči in stabilizirani v teh življenjih počasi izgubljamo moč za spremembe. Poudarek je na mladih. Mladi okoli nas so nosilci sprememb, ki jih niti ne razumemo, niti se jih ne znamo predstavljati. In prav je tako. Bodo mladi za nami zagrenjeni kloni nas samih? Jezni zaradi vseh priložnosti, ki smo jih mi za njih zapravili? Se nam bodo maščevali in nas upokojence izpostavili silam narave in mrhovinarjem na kakšnem pobočju Krvavca? Možno. Da gora opraviči svoje ime. In da se nas blebetačev dokončno znebijo. Apel velja torej mladim, da odvržete navlako lažnivosti, dvoličnosti, pohlevnosti in pohlepnosti s katerimi smo vas okužili mi nesrečniki. Ko smo bili mladi, smo verjeli v Nova družbena gibanja, zdaj vedno manj verjamemo v karkoli in postajamo stari ciniki. Vaša pot je drugačna. V kaj verjamete ta trenutek in v kaj boste verjeli naslednjih 20 let so temeljna vprašanja. V vladavino denarja in hitrih avtomobilov, v carstvo plastičnega videza in umetnih zvezdnikov ali v nekaj tretjega? Tiho glasujem za nekaj tretjega, če le ne vključuje neskončnega zadevanja s kemijo in popolnega nihilizma.
Opažam, da sem v tej kolumni natrosil cele kupe vprašajev. To je za moža srednjih let, ki naj bi poznal več odgovorov kot vprašanj, bolj slab znak. Na internetu bom poiskal najkrajšo pot do Krvavca in jo shranil za dan, ko bom dokončno izvedel, da pokojnine ne bo. Do takrat bo verjetno še kdaj kaj napisal, iz čiste zlobe in prevzetnosti, da vem bolje od vas. Mogoče je pa zdajle dober trenutek, da na tem mestu utihnem za ta teden.
Matic Munc
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 19. aprila 2014
