S temi besedami je Duško zaključil naše druženje v Trstu. Druženje s pogledom na veličastno Piazza Unita in ob odlični kavi. Gledam ga, mladega upokojenca z neverjetno energijo, živih oči in tekoče besede. Pravi, da mu je večno življenje dala Himalaja. Bo že držalo, res je bil tam. V Italiji besede kar žuborijo, se zlivajo v neskončno reko stavkov in fraz. Ali ni nekaj takšnega zapisala Elizabeth Gilbert v Jej, moli, ljubi? Čisto možno. Kakorkoli, izmenjala sva si kopico besed, se iskala in povezovala. Obiskal naju je Bartol, prišel je tudi Klement Jug, pa Dostojevski in Galimberti se je naslonil z roko na naslonjala najinih stolov. Vse to se lahko zgodi na kakšno magično soboto v Trstu, v središču Slovencev v Italiji. Besede ne bodo dovolj, potrebna so dejanja.
Kako za vraga naj v to pasivno Slovenijo, v to mamo matico prenesem ideje, življenje in energijo naših slovenskih sinov in hčera, ki smo jih enostavno odrinili? Pozabili smo na rojake v Italiji in Avstriji, jim podarili birokratski urad za zamejce in šli na kosilo. Zakaj bi bilo potrebno prenesti vse te njihove dobrote sem, v Ljubljano? Ne samo zato, ker smo tako zaležano samozadostni, temveč predvsem zato, ker so borci. Ker se morajo boriti še danes. Za svoj jezik, hudiča, za naš jezik! Za v zakonu zapisano dvojezičnost, ki je z Jernejo nisva zapazila ravno na vsakem koraku. Z iskro radosti sva pokazal na kak pravilen dvojezični napis in se nejeverno nasmihala ob jedilniku neke restavracije, kjer je bila narejena cela zmešnjava: napis je bil »Slovenija«, zastava je bila srbska, vendar je imela na sredini slovenski grb in besedilo je bilo v cirilici. Ježešna, zgolj 10 kilometrov od meje! Torej, tole je na mojih drobnih nalog – prenesti duha naših zamejskih sodobnih borcev na to stran.
Boste pri tem pomagali? Ali boste vsaj občasno poslušali besede naših ljudi na drugi strani meje, z njimi vzpostavili dialog? Ali bomo ostali zaprti v svoj mali mehur udobja in ugodja? Več kot to, da bom povabil katere od teh borcev na čvek v Ljubljano, težko naredim. In da tukaj norim po tipkovnici z izlivi svojih doživetij. Več ne znam. Nekaj boste morali storiti tudi vi, če se začasno odpoveste želji po posedovanju stvari in zgolj v sebi slišite ta klic po »biti«. Jaz sem. Sem tukaj in želim obstajati. Oh, tako enostavna naloga deluje! Vidim, da je za mnoge pretežka. Kar nekako usahnejo in se raje zatečejo v nov krog posedovanja stvari. Da, moram biti iskren do vas, tudi sam se včeraj zašel v kar nekaj trgovin in prišel domov z novotarijami, za katere sem prepričan, da jih res potrebujem. Nihče ni brez greha, vsi smo ljudje. Le nekaj ravnovesja bi želel za vas, med biti in imeti.
V Trstu sem moral na ogled Teatra Miela, kjer sem pred 22 leti en teden spremljal festival jugoslovanskega filma »črnega vala«. Festival je s svojo tudi neverjetno energijo vodil Sergio Sergej Grmek Germani, še en Slovenec. In tam sem spoznal Makavejeva, Pavloviča in Žitnika. Točno danes grem na ogled filma Živojina Pavloviča Ko bom mrtev in bel. Po 22 letih. Vse se vrača. Ali veste, da so včasih režiserje v Jugoslaviji preganjali zaradi filmov, ki so jih snemali? Zaradi tematik, ki so jih odpirali. Ja, tako je bilo. Ni bilo vse samo po sebi umevno, sploh pa ne uporniško ustvarjanje podob na robu normirane družbe. Boli me ta odsotnost zgodovinskega spomina.
Vesel sem za svojega znanca Duška, za neupogljivega sina TIGRovca, za nemirno dušo pisatelja in intelektualca. Upam, da je danes našel svoj mir in lahko piše. Veste, jutri ima nek rok in mora hiteti. Takšno je to svobodno življenje. Vesel sem za najino skupno druženje. Še vedno iščem svoje osnovno pleme, ki je razseljeno po celem svetu. Članica v Grčiji, trije v ZDA, eden na Tajskem, v Avstraliji, Braziliji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji, Avstriji in še kje. To so moji ljudje. Živijo slogan »biti«, vsak na svoj način.