Kot ste lahko prebrali, se je tokratna sobotna kolumna začela s paradoksom. Za mir si vendar lahko samo prizadevamo, ne moremo se pa za njega boriti, saj to nasprotuje samemu konceptu miroljubnosti. Ali se motim? Danes vam bom pisal o dogodku zadnjega tedna, ki mi je pustil najmočnejšo sled.
Povsem naključno, čeprav vsi vemo, da naključij v resnici ni, sem obsedel v neki dvorani v nekem lokalu v nekem mestu in prisluhnil besedam Toma Križnarja in Bojane Pivk o njunih zadnjih poteh po Afriki, po Sudanu in Kongu. V glavi se mi je za vrtel film človeške agresije, ki nas spremlja od pamtiveka in ima ogromno oblik tudi tukaj in zdaj. Včasih smo se borili za hrano, zemljo, rude in druge naravne vire. Mogoče se bomo kmalu borili za vodo. Trenutno ljudje v Afriki umirajo zaradi različnih mineralov, ki jih sodobna industrija potrebuje za izdelavo točno takšnega prenosnika, na katerega pišem to kolumno. Svetovne korporacije ob pomoči Združenih narodov izkoriščajo zemljo in ljudi za dobiček. Pri tem jim ni težko netiti verskih vojn, mirno gledati množičnih posiljevanj žensk in pobijanja otrok. Vse to je tako daleč in nepomembno, da o tem slovenska tiskovna agencija ne poroča, ker »tega ne spremlja«.
Spomnim se pred leti tistega znanega televizijskega soočenja, kjer so bili gostje Zvone Šeruga, Arne Hodalič in omenjeni Tomo. Optimist, realist in pesimist. Prvi ima na nosu rožnata očala in vozi svoje popotnike na ogled lepih vasi in čudovitih ljudi v sodobni živalski vrt idiličnih vaških skupnosti. Problema ne vidi, saj je vse tako krasno. Drugi se zaveda, da je v svojem delovanju tako osamljen in omejen, da ne more premakniti ničesar, medtem ko svet drvi v propad in človeštvo v zasluženo izginotje. Tretji pa je borec, ki vneto z glavo buta v zid politike, medijev in tudi pasivnosti navadnih ljudi, ki preprosto nočejo verjeti, da je vse res tako hudo kot nam slika,. Tomo je s tistega soočenja demonstrativno odšel, saj je izjavil, da imam veliko bolj pametnega početja kot je čvekanje o lepi Afriki. Tako Arne kot Tomo oba delujeta v smeri izboljšanja razmer, le njuni izhodišči sta različni, saj slednji verjame, da je sprememba možna.
Mi seveda ne vidimo niti gorja na lastnem pragu. Ne vidimo zlorabljenih otrok, pretepenih znancev in ponižanih sosedov. Tudi mi živimo v lepi deželi, kjer so sicer ljudje malo čudni, vendar je to del folklore. Res je vprašanje, kaj bomo pustili našim naslednikom od vsega skupaj. Trenutno je nasledstvo videti kot pokrajina razsutih vrednot, razprodanega premoženja in depresivnih ljudi. Tomo nas je zadnjo soboto posvaril pred preveliko zaverovanostjo v udobje lastne riti in tudi v nevednost glede tega, kaj lahko kmalu postane iskana dobrina korporacij. Mogoče res naša pitna voda. Kolega je ob tem navrgel, da bo najbolj iskana dobrina kmalu mir in zato sem tale spis tako naslovil. Mogoče se celo splača boriti za nekaj tako miroljubnega. Skrbi me samo to, ker vidim premalo prizadevanja v tej smeri. Ljudje tudi na družabnih dogodkih gledamo v svoje ekrane pametnih telefonov in ni vrag če ob tem ne postajamo vedno bolj neumni. In od vsega nas najbolj skrbi lastna dobrobit in hitri užitki za en dan. Draga, menjaj kanal, ne bom gledal slik revnih in ubogih ljudi!
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 20. junija 2015
