Tole je še ena optimistična sobotna kolumna. Pred petimi leti je prišla na svetovanje. Bila je samo trinajstletna punca, dinamična in trmasta, ki je točno vedela kaj hoče. Ne drži povsem, v resnici sploh ni vedela kaj hoče, vedela je zelo natančno česa noče. Včasih je to celo bolj pomembno. Skratka, ni želela več živeti v zadušljivem domačem okolju, kjer je moreče ozadje duševne bolezni pritiskalo na vse člane družine. Danes se je oglasila mimogrede, polnoletna gospodična, ki zdaj vedno bolj ve, kaj želi. Mogoče zveni pocukrano, mi je globoko žal, vendar poskuša živeti svoje sanje. In to je mnogo več, kot si lahko obeta marsikdo med nami.
Odločil sem se za pisanje manjše serije zelo optimističnih zapisov in sicer čisto namerno. Da ne bi kdo mislil, da so nujno odraz splošne radosti v meni ali okoli mene, sploh ne! V resnici se kot utrujen prosti plezalec lovim za najbolj krhke oprimke, da ne bi zgrmel v prepad. Povrh vsega so ravno tisti tedni, ko velja za dušo raje dodati kaj spodbudnega, saj je tako ali tako dovolj potlačenih vtisov. In tale mlada dama danes je ponudila enega bolj trdnih grifov, na katerem se lahko tuhtajoči osebek celo malo spočije in pomasira zateglo bedro. In ko tako slonim sredi nekakšne mentalne stene, hvaležen za nekaj odmora, gredo misli v dve smeri.
Tako imenovane otroke prekleto podcenjujemo. Menimo, da ne znajo pravilno razmišljati, da nekatere tematike niso za njihovo mlado možganovino, ki se bo spridila. Čuvamo jih pred zločestmi tega sveta tako, da jim zatiskamo oči, zraven pa njihova ušesa slišijo vse od vsepovsod. Tako vljudno smo dušebrižniški in dvolični, prav nič zlonamerni, a vse skvarimo. Ne razumemo, da imamo pred sabo razmišljujoča bitja, ki se znajo trezno pogovarjati o težkih temah tega sveta. Mogoče jih ne razumejo povsem, se jih pa zelo zavedajo. Zato postanem malo nestrpen, ko se kdo z otroki ne želi meniti o seksu, drogah, samomoru, samopoškodbah, ljubezni, vojni, smrti, prijateljstvu, verovanju, zvestobi, goljufiji, dvoličnosti, poštenosti in še mnogočem. Kot da bi odsotnost teh tematik magično razpršila tudi njihov dejanski obstoj. Ah, kako naivno in hkrati politično korektno.
Na drugi strani pa tehtam v glavi naš zavisten odnos do uspehov. Uspehi različnih vrst niso zaželeni, saj se tako človek dviga nad povprečje in z glavo štrli nad drugimi. To pa bojda že kaže njegovega nadutega duha, saj bi moral biti neuspešen, povprečen in strt kot veljajo pravila našega nesrečnega plemena. Že leta nazaj je genialni Zijah Sokolović v monokomediji »Glumac je … glumac« tarnal o usodi mediokritete, ki s svojo ubijajočo sivino mori svobodnega duha. Ne, spoštovani in spoštovane, biti uspešen ni greh. Zato lahko zgolj spoštljivo pozdravimo vse poskuse mladih, da so uspešni. Na svoj izvirni način, ne po diktatu nas fosilov. Mogoče doma in verjetno v tujini.
Malo vemo eden od drugem. V navalu časovnega stresa si navržemo zgolj frazo ali dve in tako le postrgamo po površini naših osebnosti. Ne poznamo se in pogosto se niti ne trudimo, da bi se poznali bolj intenzivno. Vsekakor pa ne poznamo naših naslednikov. Delno jih ne razumemo in delno jih niti nočemo. Mogoče je bolje tako. Medtem, ko projiciramo svoje iluzije na njih, se oni sami odrinejo in šibajo v svet. Prav je tako.
Sobotna kolumna najprej vidi luč sveta v časopisu Svet24 in tudi tokrat je bilo tako – 5. decembra 2015
