Dve desetletji mineva, kar se nekako ukvarjam z nasiljem človeških bitij. Še vedno ne razumem, kako smo sposobni sočloveku prizadejati toliko gorja. Razum našteva mnoge razloge, pojasnila, pa vendar ostajam nezadovoljen in redno šokiran ob zgodbah ljudi. V rokah imam zgolj nekaj moči, da to zapišem in občasno glas, da o tem spregovorim, vendar vedno bolj vem, da bolje ne bo nikoli. Nemoč je tista, ki se zanesljivo zajeda v moje celotno bitje ob spoznanju, da smo zgolj majhen glas v poplavi kričanja. Zdaj vem, da za časa mojega življenja ne bom dočakal nobenih pomembnih sprememb v naši družbi, ki bi dajale upanje na resnično izkoreninjenje tega zla. Trajalo bo. Mogoče še eno ali dve generaciji, če bi začeli delovati danes v pravo smer. Vendar tega ne počnemo. V resnici tonemo vedno globlje in to je nekaj, kar moram sprejeti. Nikakor to ne ustavlja prizadevanj za izboljšanje, ne ustavlja opozorjanja na kričeče nepravilnosti, vendar vsaj jaz to počnem z zavedanjem, da ne spreminjamo ničesar. Čemu tak obup? Zakaj pesimizem, ko pa vendar dajemo zaveze, pišemo resolucije, sestankujemo zelo resno in postajamo svobodna in odprta družba? Zato, ker je to vse skupaj zgolj blef. Za svoje trditve nimam trdnih dokazov, nisem tožilec ali policist, še manj novinar ali publicist, ki bi lahko velik del svojega delovanja posvetil sistematičnemu zbiranju dokazov. Nič od tega nisem. Zgolj navaden človek, ki opazuje razkroj človeške družbe in ve, da nima vzvoda, da bi to spremenil. Zgolj tole pisanje je dokaz, da upornost ni zamrla, le zmage si ne morem obetati. Nasprotniki so močni, ugledni in mirni. Kot sem napisal, nimam dokazov, imam le svoje misli.
Po moji lepi deželi se svobodno sprehajajo storilci grozljivih dejanj, ker dobro vedo, da so zaščiteni. Slovenija bo mirno obsodila pijanca s socialnega dna, ki je seveda kriv svojih dejanj, je pa tudi povsem nepomemben člen v verigi. Nikakor pa ne bomo obsodili uglednega storilca, ki ima podporo denarja in svojih pomembnih kontaktov v gospodarskem, političnem, kulturnem ali športnem svetu. Primeri čudežno zastarajo, dokumenti se na poti iz spisa v spis izgubijo, ljudje spreminjajo izjave ali se izven soja žarometov pogodijo za ugodne kazni. Šokirani spremljamo primere iz tujine, kjer izjemno močni posamezniki pod težo dokazov izgubijo vse svoje privilegije in začnejo plačevati za svoja dejanja, ne vidimo pa povsem podobnih zgodb čisto blizu nas. No, mogoče za kakšen teden ali dva celo prodre takšna zgodba na naslovnice medijev, vendar tudi hitro potihne. V Sloveniji ne posedujemo novinarjev, ki bi več mesecev sistematično raziskovali zapletene zgodbe z ozadjem. Nimamo jih. Enostavno se vse skupaj utopi v poplavi rumenega tiska, javnost izgublja zanimanje, novinar dobi novo nalogo in krog se vrti dalje. Noro je to, da želijo medijske hiše vedno več in bolj prizadetih žrtev, ki se naj razkrijejo, po možnosti razgalijo pred javnostjo, nikakor pa naj s prstom ne kažejo na storilce, če so ugledni posamezniki v naši družbi. Tega si ne želimo, tega ne bomo storili, tega si ne upamo … Živimo v medijski greznici, kjer zgolj občasno čez rob pljuskne kepa dreka, ki skali površino, vendar se hitro vse pomiri. Svet se vrti dalje in mi z njim. Nimam dokazov, zgolj zgodbe, kako pomembni očetje vzamejo v roke svoj telefon in pokličejo odgovorne, ker je razkrivanje umazane zgodbe prišlo preblizu razvratnemu življenju njihovih sinov, in ustavijo kopanje. Opozorijo na poslovne pogodbe, oglaševalske kolačke in trdne prijateljske vezi. Bogati sinovi bodo začasno nehali s svojimi epizodami, se malo umirili, toliko, da se vihar poleže. Včasih se zavem, da enostavno vem preveč tega, da mi je telesno slabo zaradi tega. Včasih se mi tudi zdi, da sem enostavno paranoičen in da ne more biti tako hudo. Vendar realnost udari z vso močjo. Ja, tako hudo je in še huje. Ne vznemirjajte se, nič se ne bo zgodilo, ker v Sloveniji bolje ne bo nikoli še vsaj 20 let. Mogoče takrat pridejo neobremenjeni in trmasti, ki bodo znali to presekati, vsekakor pa se to ne bo zgodilo zdaj.
Zdaj je čas za postavljanje novih Potemkinovih vasi, novih lepih kulis, velikih projektov, ko plešemo svobodno, ker smo se znebili jarma psihopata. In v resnici nikakogar iskreno ne zanima ozadje umazanih zgodb nasilja, pretežko je in preveč nevarno, ker prihaja blizu naših interesnih skupin. Nazadnje smo se vsi slikali vsaj z enim storilcem in ne želimo, da to pricurlja ven, da ne bo naš življenjepis oskrunjen. Zato si raje nadenemo plašnice in gremo naprej. Mislil sem, da ne bo omenjal konkretnih imen, vendar kršim lastno zavezo. Bivša ministrica Tatjana je v nekaj mesecih pokazala vsaj trdno zavezo, da ohranja resnični dialog z nevladniki. To se v zgodovini te države še ni zgodilo. Vedno smo bili težaki, motilci ustavljenega sistema z eno izjemo – kadar postanemo del paradržavnega sistema. Takrat smo dobrodošli, ker postavljamo še eno prijetno kuliso vtisa, kako je pri nas vse lepo urejeno. Kakorkoli, ministrica je šla, dialog je spet na točki nič in močno dvomim, da bo ponovno vzpostavljen. Ne bi rekel, da sem imel veliko upanje, vsekakor pa je bila to vsaj drobna lučka. Zdaj je mrk, kot smo ga vajeni zadnja desetletja. Nič novega.
Spomin me zanese na čudoviti atrij podeželskega dvorca poleg Kölna, kjer sva med pavzo mednarodne konference skupaj kadila smotke tobaka z angleškim kolegom in klepetala. Začuden je bil, da so slovenske nevladne organizacije finančno podprte od države, saj je trdil, da tako nikakor ne moreš biti neodvisen, saj si vendar odvisen točno od vlade, katero naj bi s svojim delovanjem kritiziral. Takšna logika je za nas povsem nesprejemljiva, saj želimo večja korita in ne manjših. Njegova razlaga je tam na nemškem podeželju delovala veliko bolj modra kot je naša, vendar pri nas to ne deluje. Država si želi imeti nekaj paradržavnih organizacij, da pokaže dobro voljo in vtis resničnega dialoga. To je pa tudi vse. Posel kot vedno. Za zajetne finance dobimo zveste podanike in zmerne kritike. Vsekakor pa ta kritika ne sme zajeti naših ljudi, ker takšne stopnje samorefleksije nismo sposobni.
Prestolnica je skoraj enoglasno ponovno izvolila nasmejanega avtokrata, ki ima rad velike projekte, kjer se pretaka veliko denarja. Utrujen sem od tega, da poslušam večno mantro, kako je nekdo nekaj le naredil, kar nam omogoča, da vztrajno mižimo pri vsem, česar ni naredil ali še bolj – pri vsem, kar je naredil slabega in škodljivega. Res nima smisla razlagati o tem, kaj se skriva za zaveso, ker ljudje nočejo verjeti in nočejo videti. Milijon razlogov in izogovorv imamo za vse fine ljudi. Obtožbe proti njim so lažne, plod ljubosumja, zavedenosti in lažnivosti … Tako je pač v naši deželi, deželi podkupljenih in pokvarjenih. In povem vam – bolje ne bo nikoli.
Poplava nespoštljivega in napadalnega vedenja je velika. Za denar, za moč, za ugled tlačimo sočloveka, to je sprejemljivo in celo zaželeno. Točno tako živimo in s kimanjem sprejemamo vsa nespodobna povabila, nadlegovanja in šikaniranja. V luči zlorabe evolucijske psihologije prisluškujemo novodobnim gurujem, ki trdijo, da je tako pravilno, da zgolj močnejši zmagujejo in šibkejši morajo odmreti. Nekje na poti našega razvoja smo povsem skrenili s poti, zanikamo humanizem in častimo brutalni materializem. Tukaj zdaj zgolj naštevam neka stališča brez ene same možnosti, da bi vam znal povedati, kje je pot iz tega. Ni je videti. Bolje ne bo nikoli. Zašli smo. Žal smo nepovratno zašli.
Vračam se k obrazom slovenskih uglednih storilcev težkih kaznivih dejanj na škodo različnih ranljivih, zavedenih in šibkih. Vsi jih poznate, skoraj vsak dan jih gledate, ploskate njihovim nastopom in jih tudi volite. Pred mojim miselnim ekranom se vrstijo njihovi nasmehi, rokovanja, sprejemi … Globoka je ta zajčja luknja, globoka v neskončnost. Ko se ugasnejo žarometi postanejo zgolj navadne nizkotne nečloveške pošasti, ki rade potipajo mlado meso, potrebujejo umazane usluge, da bi omogočile napredovanja, izkoriščajo svojo navidezno moč za različne zlorabe … Ne verjamete? Nimam dokazov, nisem tožilec ali policist, zgolj poznam zamolčane zgodbe in včasih začudeno spremljam poteke slovenskih procesov, ki se končajo klavrno. Vedno nedolžni, vedno čisti … Takšna je očitno usoda življenja v naših dolinah.
Zdaj sem mislil napisati en odstavek vsem tistim, ki vsaj formalno imajo moč, da bi spremenili nekaj – policistom, tožilcem, sodnikom, visokim državnim uradnikom, celo politikom, vendar me je hitro minilo. Vem, da pač igrate to igro zase in za druge, da ste ujeti v krč medsebojnih uslug in realne politike. Vem, da pravite, da se trudite, da delate projekte in pišete memorandume. Vse to mi je jasno in lahko celo spoštujem. Integriteta se konča takrat, ko imate na mizi mapo z resnimi dokazi o nekom, ki je blizu vašega interesnega ali političnega kroga. Kaj boste naredili takrat? To je vse kar šteje. Vse drugo so lepe fraze. Tako da ne vem, kaj boste naredili, vaši mnogi predhodniki so redno zalagali takšne dokumente, ker se pač pri nas tako to počne. Delajte, kar želite, res … Mogoče vas bo pekla vest, mogoče boste le veseli napredovanja, ne vem, vaša zadeva. Res nimam nobenega upanja več, da lahko kaj spremenimo, vsak zase le lahko ve, kaj je počel. To je pa tudi vse.
O mrtvih samo dobro. Ha! O živih si ne upamo govoriti, do mrtvih čutimo spoštljivo pieteto in ponovno molčimo. Smo narod molčečih žrtev, kjer tiste redke pogumne, ki stegnejo jezik, želimo potolči in zadušiti. V resnici v Sloveniji ni bilo tako malo ljudi, ki so pogumno in neposredno spregovorili zlorabah na različnih nivojih, vendar ali je njihov glas prišel do naslovnikov? Redko. Raje je izvenel v prazno. Govorimo, govorimo, se trudimo, vendar je to res le lajež besnih psov v karavano, ki neumorne napreduje.
Mogoče bi z nekaj zadoščenja prebral oceno treznega kronista, ki bi zapisal, da smo razvoj samostojne Slovenije pač zavozili. Povsem. Uničili smo zdravstvo, uničili smo šolstvo, vzdržujemo pri življenju mrtvaško socialo. V nobeno od teh področij nismo vlagali, zgolj nalagali. Trideset let zgrešenosti. Vedno več birokracije, zastarelih pogledov, da danes ti podporni mehanizmi ne delujejo. Verjeti v pravno državo je v Sloveniji sicer lepa zabloda, vendar žal zgolj to. Iskanje pravice pri državnih organih pa pogosto zgolj naporna pot brez konca. Včasih me prime napad optimizma in sanjam družbo, kjer se bodo ljudje držali pravičnosti, odločnosti in treznega razuma. Potem se zbudim in zavem, da živim tukaj, kjer pač bolje ne bo nikoli.
Berem zdaj za nazaj, kako sem brez repa in glave nametal različne svoje misli. Ni mi žal in ne bom jih urejal. Nimam te mirnosti, da bi iz vsega izluščil bistvo, dodatno pojasnjeval in argumentiral. Ne čutim te potrebe. Neizmerno me težijo zgodbe ljudi. Večkrat posiljena brez zadoščenja in sodnega epiloga. Večkratni posiljevalec, ki se sprehaja naokoli in se lahko reži vsem v obraz. Mlado dekle na psihiatriji, polno diagnoz in zdravil, v resnici le grozljivo travmatizirano s strani povsem znanih oseb, česar pa nihče ne verjame. Je zgolj norica, ki govori neumnosti. Oseba, kjer nihče ni opazil desetletja udarcev, krvi in bežanja. Tako pač je! Imam občutek, da gremo zgolj od poraza do poraza, vmes se zgodi kakšna drobna zmaga, vendar v resnici na dolgi rok izgubljamo. Izgubljamo zato, ker v resnici pri nas ni iskrene želje, da bi to končali, temveč želi večina vzdrževati stanje kot je, ker je soočenje z resnico pač prehudo. Tako bomo še naprej poslušali zgodbe poniževanja pred uradnimi organi, nespoštljiva vprašanja, pisanja birokratskih poročil, kjer se nikoli nič ne dokaže, temveč zgolj trdi, da ni bilo dovolj dokazov. In se čudili, kako je to možno. Možno je in tudi je tako, ker … žal zdaj vem, da bolje ne bo nikoli.