Zgodba prejšnjega tedna se logično nadaljuje. V primeru, da je niste brali, lahko malo pobrskate ali se enostavno pridružite, nič takega ni. Na kratko – soočenje z lastno tehnološko obsedenostjo me je privedlo do odločitve, da se razstrupim. Odtegnitvenih pojavov ni, kar je dobro. Se pa zadeve razvijajo zelo zanimivo, zato vas vabim, da vsaj takole na daljavo spremljate dogodivščine nekoga, ki opazuje svoje lastne vedenjske odklone.
Torej, najprej je šel pametni telefon v predal. Seveda izklopljen. Vidim, da je že to dejanje nekaterim zelo težko razumljivo. Pridobivanje nekoristnih podatkov ves čas preko svetovnega spleta jemljejo za osnovno človekovo potrebo, ki jo morajo zadovoljevati ves čas. Prav tako reagirajo malo užaljeno, ker »uporabnik ni dosegljiv«. Očitno je samoumevno, da ima nekdo status javnega dobrega, s komer želi del javnosti pogosto komunicirati glede najmanj pomembnih reči. No, tega ni več. Prisoten, vendar ne vedno dosegljiv. Poglavje okoli telefona je zaključeno, se pa odpirajo novi vidiki.
Priznam, da sem od trenutka, ko smo dobili hitrejši in preko kabla pretočen internet, veliko časa posvetil različnim oblikam druženja v virtuali. Irc, forumi in seveda zadnja leta najbolj popularna omrežja … vse to ves čas. Bil sem navdušen glede zmožnosti vseh teh orodij, zdaj pa sem se precej ohladil. Zadnjih deset let je bilo tega veliko in prišel sem do točke, ko je potrebno porabo časa in energije zelo zmanjšati ravno na teh področjih. Seveda ne bo šlo na ničlo, temveč znatna redukcija pa je izvedljiva. In zdaj postane vse skupaj precej pestro.
Skozi čas sem postal član mnogih spletnih skupin in skupnosti, ki imajo v svojem imenu neko družbeno aktivno poslanstvo. V trenutku pridružitve sem čutil močno pripadnost ideji ustanoviteljev in s prstom kliknil gumb. Od takrat sploh nisem opazil, kako na robu zavesti objave motijo osredotočenost, kapljajo počasi ali derejo v močnem toku do mene. Lagal bi, če bi trdil, da sem vse bral, prej preletel. Tu in tam se je kaj bolj dotaknilo mojega dojemanja, kar je za seboj potegnilo običajno besno debatiranje z bolj ali manj anonimnimi drugimi. Vse v prazno, brez vezno in brezciljno. No, s tem je opravljeno. Zadnje dneve sem bil malo bolj pozoren nad dejansko vsebino vseh pisanj in obsedel povsem šokiran.
Vedel sem, da je splet okolje, kjer ljudje izžarevajo svoje najbolj močne frustracije, kjer pljuvajo, se naslajajo nad nesrečo drugih in predvsem pokroviteljsko svetujejo drugim. Nisem pa vedel, da je ta pojav postal tako razširjen, tako pereč in tudi tako močno nasilen, da skoraj ni ostalo več prostora za bolj konstruktivne pogovore. Zato sem se izčlanil. Res ne potrebujem vseh teh motenj v svojem življenju. Prav tako ne morem na tak način ničesar prispevati k debatam, ki bi bile meni bolj po volji. Zato je umik zame edina možnost. To seveda ne pomeni, da bom nehal pisati. Oh, sploh ne! Zdaj se šele dobro ogrevam, le način preko minljivih statusov in kratkih krilatic je veliko preveč omejen za resne tematike. Kolumne? Vsekakor! Obstaja vsaj nekaj možnosti, da kdo vse skupaj prebere. In kar me še dodatno veseli, dežurni kritiki spodaj ne morejo pripisati svojega umotvora. Ni slabo!
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 v ponedeljek 7. avgusta 2017