Prazniki so za nami, očitno se mnogi še niso vrnili domov. Naj uživajo pred povratkom v isto realnost, ki so jo zapustili. Ta naša realnost je mešana, po svoje ni tako hudo, kot bi radi prikazali nekateri in je veliko hujša, kot zatrjujejo drugi. Ljudje še vedno hodijo na kratke dopuste, vežejo dopuste s prostimi dnevi in trgovine so polne kupcev. Ni nam hudo, vsaj zelo ne. Vendar na drugem koncu Slovenije živi starejša oseba, ki bi zaradi ignorance vseh odgovornih nad njenim stanjem dejansko lahko v svojem domovanju zgnila pri živem telesu. Nepredstavljivo, vendar žal resnično. Tako lebdimo med stanji občasne panike in vnetega pogledovanja stran. Ne živimo pa resničnega življenja v tem času in prostoru.
Ko se sam sprašujem, zakaj sploh pišem take in drugače vrstice, zakaj se grem to svojo tako kritizirano samopromocijo, postanem tako jezen kot tudi žalosten. Nekaj mora biti narobe, da nas tako malo dviguje glas zaradi očitnih krivic, očitnih nepravičnosti, očitnih zlorab v naši družbi. Mogoče se samo globoko motimo in smo dejansko “haterji”, večno nezadovoljni posamezniki, podobni starčkoma na balkonu Muppet Showa, večni kritikanti. Upam, da ne … O sebi lahko preberem že takšne neumnosti, da se resno sprašujem, ali sem sploh tisti človek, ki ga zjutraj gledam v ogledalu. Nori pridobitnik, seksualni manijak ter po novem tudi verjetno kokainski odvisnik, ponarejevalec lastne diplome, pijanec in malodane preprodajalec drog … Če bi verjel v boga, bi ga spraševal, zakaj je vse to potrebno?
Vsem, ki jih moje zapisane ali izgovorjene besed včasih prizadanejo, se opravičujem. Moj namen ni žalitev, je le ostro opozarjanje, da je naš državni cesar nag kot dojenček. Zato mi je žal, kadar je to razumljeno kot napad. In skoraj nihče noče tega slišati, če govoriš tiho in ponižno, če si glasen in odločen pa si očitno tudi moteč faktor. Kavelj 22 ali igra brez zmagovalca. Nihče od odgovornih noče slišati, ker je resnica tako boleča, da je težko sprejemljiva. V segmentu naše socialne države nam ne gre dobro, sploh ne. Otroke ogrožamo, jih ne znamo zaščititi, spet druge pa držimo v rejništvu dolga leta, ker nihče od njihovih nima socialne ali pravne moči, da bi zadevo preobrnil. Ljudje moji, hudo je.
Kaj pričakujem? Da tuhtate, kot je pred kratkim zapisal nekdo na mojem Facebook zidu. To tudi z velikanskimi črkami piše na moji almi mater, na ljubljanskem Filofaksu: “Tuhtam!” Ko naredimo selekcijo vseh informacij, ki jih sprejemamo preko razlilčnih kanalov, od medijev, preko govoric in nazadnje različnih dokumentov, si moramo vzeti čas in na lasten način, skozi lastne oči stuhati, kaj je skupni imenovalec, kaj je pojasnilo vsega slišanega ali videnega. Šele ko bodo vsake oči videle nagoto tega našega cesarja, obstaja možnost, da bo v sramu pobegnil in se nehal razkazovati. Do takrat vas lahko pozdravljam zgolj kot kontroverzni kvazi-psiholog, ki uporablja dvomljive metode in je član kriminalne združbe. Če vam takšno pojasnilo zadostuje, da lahko nadaljujete s svojimi življenji, potem je vse v redu. Prepričevanje prepričanih je sizifov posel.
Končujem s citatom Joea Strummerja (Clash), ki ga je Miha Mazzini čudovito vpel v začetek svojih Drobtinic:
Is all the world wrong or is it me that I don’t belong
(prosti prevod: Ali je s celotnim svetom nekaj narobe ali pa mu samo jaz ne pripadam)
Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro v realnosti vašega malega zasebnega sveta
Matic Munc, 3.5.2012