Minuli teden sem spoznal dva enkratna mlada človeka, njuni zgodbi sta različni, vendar imata skupno rdečo nit – še je upanje. Najprej vam predstavljam mladega fanta, ki je ravno začel svoj pohod v 3. razredu neke osnovne šole. V svojem mladem življenju se je moral spopasti s smrtjo enega izmed staršev. Skozi pogovor z njim se mi je razkrila globina njegovega razmišljanja o življenju, umiranju in medosebnih odnosih. Skozi težko izkušnjo je zgodaj dozorel, včasih je globoko žalosten zaradi izgube in včasih jezen. O tem lahko govori z neverjetnim uvidom in preseneča. Potem je tukaj dekle na začetku dvajsetih let, prihaja iz tuje dežele, vendar je slovenskega porekla. V domovino svojih staršev se je vrnila, ker želi biti podjetnica. In to ji tudi že uspeva!
V zadnjem tednu sem tudi večkrat slišal, da se časi hitro spreminjajo, oziroma bolj natančno, da se pred našimi očmi spreminja svet. Res je! Včerajšnje rešitve danes več ne prinašajo rezultatov in to realnost moramo sprejeti. Včasih deluje vse skupaj kot brezglavo norenje, in pogosto to celo drži, vendar naj nas vtis ne zavede. Napredek prinaša vse barve mavrice, prinaša zablode, s seboj pa nosi tudi resnične spremembe. Nihče sicer ne more napovedati, kam nas to pelje. Nekateri verjamemo v neke vrste družbeno evolucijo, mogoče njenih bolj sočnih plodov predstavniki moje generacije niti ne bomo doživeli. Zakaj sem danes optimistični realist? Mogoče zaradi nekaj lekcij, ki sem se jih naučil od mojih dveh novih mladih znancev.
Tukaj v Sloveniji se zelo redko zavedamo, da živimo na privilegiranem delu planeta. Naše skrbi so lahko sicer velike, vendar niso povezane z najbolj osnovnimi strahovi človeka. Vsakodnevno se ne borimo za golo preživetje pred pobesnelimi tolpami ali grozečo smrtno lakoto. Vsak dan nam ni potrebno iskati novih poti v službo ali šolo, da ne bi padli v zasedo roparjev. To lekcijo mi je dala mlada slovenska podjetnica, ki je bila vzgojena v deželi, kjer je to realnost. Ta privilegij relativno mirnega in stabilnega življenja lahko tudi zapravimo, v veliki meri je to odvisno od naših odločitev.
Kdor omenja etiko je v Sloveniji lahko hitro označen za moralista. To po domače pomeni za dežurnega težaka, ki iz gole zavisti vleče iz naftalina neka zaprašena pravila ter tako omejuje svobodomiselnost. Ne drži! Oba naša današnja junaka sta, vsak na svoj način, spregovorila o etiki. Naj bo to o preprosti poštenosti do sebe in drugih, ki jo lahko razume osnovnošolec ali o zapleteni soodvisnosti svetovne trgovine, ki lahko temelji na izkoriščanju ali na etični pridelavi in nakupovanju. Da, tudi o tem sem nekaj slišal in uskladiščil v spominske predale.
In mogoče za konec najpomembnejše. Ste se v zadnjem času za nekaj sekund zazrli v oči sočloveka, odkritega in spontanega? Ste opazovali njegov sproščen obraz, poln lepote? Tam se je začrtala strast do življenja in sveta. Tam ni bilo prostora za pasivnost, vdanost v usodo in jezljivost. No, tak obraz imata oba moja sogovornika in tega se, spoštovano bralstvo, ne da zaigrati. Iskre v očeh so ali pristne ali pa jih pač ni. Samo upam, da bom tudi v naslednjem tednu videl še kaj teh isker na novih obrazih. Kot napisano – nekaj upanja še ostaja.
Sobotna kolumna obstaja tudi v tiskani obliki in sicer v časoposu Svet24 dne 12. septembra 2015
Foto: Aleksander Khokhlov
