Večer je, usedel sem se za tipkovnico kjer nastaja sobotna kolumna. Danes je praznik, vendar se ne počutim slovesno. Brez vzhičenosti, pa tudi brez nepotrebne črnogledosti gledam v tipke in razmišljam. Razmišljam o pojavu, ki ga strokovnjaki za težave ljudi zadnja leta redno opažamo pri strankah ne glede na njihovo starost. Ne dolgo nazaj je bil prevladujoč element naših klientov preobilica čustev, ki je niso zmogli obvladati. Preveč bolečine, jeze in strahu na kupu in človek je odpovedal. Zdaj je drugače in moramo se pogovarjati o praznini.
Mladi in starejši v Sloveniji pogosto poročajo o notranjem občutku niča, o grozi, ker v njih domuje zgolj brezno praznine. In to praznino je veliko težje napolniti kot obvladati prej omenjeno preobilje čustev. Enostavno nič ni. Prazen človek je lupina, maska za okolico, ki se še vedno smehlja, plačuje bencin na blagajni in se robotsko ljubi s svojim partnerjem. Iz te praznine nastajajo ideje o samopoškodovanju, poskusih samomora, obsedenem opijanju, goltanju hrane, divjem hazardiranju, seksanju brez čustev in še kaj. Zakaj smo postali tako prazni?
Logična razlaga vključuje trenutno družbeno situacijo. V nakupovalnih centrih v nas silijo kopice izdelkov, ki jih nihče ne potrebuje, vendar jih moramo imeti. Ker tako pravijo mnenjski voditelji, ker tako nekje piše in ker to ima sosedov Tone. Praznina v denarnici nam sicer preprečuje nakup teh nesmislov, vendar je pogosto pri roki ponudnik hitrega kredita, ki nam ob enem podpisu v trenutku omogoči lastnino predmeta našega poželenja. In praznina za drobec časa deluje manj grozeča. Mogoče do naslednje izložbe. Potrošništvo nas je okužilo do te mere, da tako jemljemo tudi odnose, kot storitve na prostem trgu. Ljudi okoli sebe želimo kupiti, podkupiti ali vsaj najeti za nekaj časa, da nas bodo imeli radi ali nam vsaj nudili družbo. V položaju brez denarja trgujemo s svojimi čustvi in pozornost pogojujemo z vračanjem podobnih zlaganih sentimentov. Vse z namenom, da bi se mogoče počutili malo bolje.
Pred dnevi sem v statusu na Facebooku omenil obsedenost Slovencev z dopusti, delovanje cele države in mnogih družin se vsaj dva meseca vrti zgolj okoli tega, kje in kako bomo spočili svoja stresirana telo in duha. Zgolj dva komentatorja sta razumela bistvo, ostali so se počutili napadene v tej njihovi neskončni pravici do počitka, ki si jo vsako leto (nekateri tudi večkrat) kupijo za debele denarce. Kolikor vem, se bodo vrnili nazaj v svoja življenja enako nesrečni in zagrenjeni kot so tja odšli. Izvzete seveda vse izjeme, ki se vsak dan trudijo živeti polno in nezlagano življenje.
Pred 24 leti je nastala samostojna Slovenija. V dneh okoli praznika je bilo ponovno zapisanih veliko kritičnih, državotvornih, realističnih in še kakšnih besed. Nikjer nisem zasledil omembe, kako smo v začetku državo žal temeljili na kraji, laži in goljufiji. Trgovali smo z orožjem, razprodali nekdanje družbeno premoženje ter mnogim ljudem vzeli status prebivalca in jih izbrisali. Vse to smo kot mlada država počeli. Poleg osebne odgovornosti tistih, ki so to dejansko zagrešili, nas tepe tudi družbena odgovornost vseh nas, ki tega nismo znali, zmogli ali hoteli preprečiti. Tako je od visoke ideje danes ostala samo lupina.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 27. junija 2015
