Dan zgodovine ali dan zmage?

Še so prazniki, ki dajejo piscu mnogo iztočnic za teme. Včerajšnji je opomnik na obdobja, mnoga obdobja človeške zgodovine, ko je naša pobesnela nrav prevladala in nad lastno vrsto izvajala nepredstavljiva grozodejstva. In to seveda ni počela samo v času velike vojne, katere konec smo označili včeraj. Agresivna plat človeka melje in uničuje že stoletja. Takšni smo pač. Nasilna in uničevalna prevladujoča živalska vrsta tega planeta, ki se ne ustavimo pred hribom, reko, morjem, rastlino, živaljo in sočlovekom. Prevrtamo, onesnažimo, poteptamo, ustrelimo, zadavimo. Pred dnevi je svetovne medije preplavila fotografija zadavljene nosečnice na pisalni mizi v Odesi v Ukrajini. Nočete tega videti niti slišati? Podobe smrti in mučenj se vrstijo – Bosna, Afganistan, Sirija, … vse imajo isti imenovalec. Človek brez humanosti postane največja zver.

Prijateljici sta pred dnevi obiskali kraj Oswiecim na Poljskem, blizu Krakova. Trdno sem prepričan, da bi moral vsakdo, ne glede na leta, romati na ta kraj. Ga ne poznate? Mogoče vam je bolj znana nemška oblika imena tega kraja – Auschwitz. Ne boste verjeli, pred kratkim sem spoznal mladega človeka, ki ne ve, kaj to je. To se mi zdi precej napačno. Pa ne zato, da bi v zgodovini živeli in se po njej valjali, kar mnogi v Sloveniji želijo. Pomembno je vedeti. Res ne bi smeli nikoli pozabiti in občasno tudi obnavljati zavedanje, česa je človek tudi sposoben. Tako kot je sposoben neskončne miline in nesebičnosti. Če vaši že skoraj odrasli ali manjši otroci ne vedo, kaj je Auschwitz in želite to luknjo zavedanja zakrpati, vam toplo priporočam strip v dveh zvezkih Maus ameriškega avtorja Arta Spiegelmana. Pred leti sem ga dobil v dar od svoje poročne priče in ga redno jemljem v roke. V opomin.

To so vse velike zgodbe človeštva. Vojne, poboji, genocid, pogromi, katastrofe. Vsak dan se v naši bližini dogajajo veliko bolj drobne vsakdanje nasilne anekdote. Noro je spoznavati, koliko agresije je v vsakem izmed nas. Tamle oče dviga roko na hčerko, ker se ne uspe dovolj hitro naučiti šolske snovi. Mati v besu kriči in pljuva žaljivke nad sinom, ki ima nekaj neopravičenih ur. Voznik žuga in trobi nad manj spretnim sovoznikom. Fant z vso silo udari dekle v čeljust, da nekaj zaškrta. Novega sodelavca stari kolegi grobo opravljajo. Udarci, kričanje, izsiljevanje, pritiski … vsak dan. Odkrito ali prikrito nasilništvo v družinah, skupinah, na cesti. Prepričan sem, da imamo ljudje žal poleg mnogih čudovitih lastnosti tudi sistemsko napako, ki nam nalaga uničevanje. Naša naloga je, da se tej notranji želji upiramo, ji ne podležemo. Odkrit nasmeh, iskrena prijaznost odpirata mnogo več vrat kot udrihanje po teh istih vratih. In očitno se moramo tega spoštljivega načina vedno znova učiti, se zadrževati in preusmerjati lastno agresijo. Živimo v času potencirane napetosti, akumulirana je v ljudeh in samo čaka na izbruh. Poglejte obraze okoli sebe, prisluhnite pogovorom! Ni nam dobro, ne smejimo se več toliko. Mrkih obrazov in jezni na ves svet se zaletavamo eden v drugega. Če ne bomo ob teh medčloveških dotikih nežni in tolerantni, bodo naši zanamci obiskovali spet kak nov spomenik človeški noriji nekje čisto blizu nas.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 10. maja 2014

Foto: Tjaša Vrhovnik