Danes ni jeze. Pa ne zaradi tega, ker ni razlogov za jezo okoli mene, še kako veliko jo je. Samo to je, da sem se ravno vrnil z dogodka, ki vliva upanje v prihodnost. Upanje ni ravno veliko in zanosno, prej mala brlivka nečesa, ki opozarja, da nismo povsem zavozili. Debeli dve uri sem preživel s študenti psihologije, drugo zainteresirano javnostjo in cenjeni gostjam, ker smo besedovali o duševnih motnjah in kako odstraniti v slovenski družbi pridih tabuja nad to tematiko. Seveda nam to ni uspelo, menim pa, da smo nekaj naredili v pravo smer.
Najprej mogoče upanje, ki ga izžarevajo mlade kolegice in mladi kolegi. Vem, da o naši stroki velja, da smo hudi čudaki, bralci misli in precejšnji zateženci, vendar tega ne bi sodili, če bi spoznali generacije, ki šele prihajajo. Nekaj se je zgodilo s temi mladimi, prisežem! Oddelek prevzetnih elitistov v svojih vrstah skriva zdravo jedro radovednih, bistrih in aktivnih bodočih dušeslovcev, ki jih ljubljanska akademska sivina ni potegnila v svojo depresijo. Tako da – palce navzgor za aktualno ekipo študentov psihologije!
Druga plat našega druženja je bila v samem odprtem pogovoru o malo težjih temah. Koliko ljudi s težavami v duševnem zdravju imamo med seboj? Kako lahko taka težava doleti vsakega tretjega med nami. Kako se pogovarjati, kaj početi in kako pomagati. Stereotipi, predsodki, stigma … Čeprav sem trdno prepričan, da naša družba ni odprta do različnosti, smo ta večer prakticirali neke vrste lebdečo razpravo, ki jo ta trenutek na različnih področjih krvavo potrebujemo. Nikomur se ni mudilo, da bo buljil v televizijo, sedeli smo tam, grizljali piškote in se resnično v živo pogovarjali o depresiji, anksioznosti, shizofreniji, bipolarni motnji in živčnih zlomih. Za trenutek se mi je zazdelo, da družba Človeka lahko obstaja tudi v praksi, ne zgolj kot element v abstraktni debati »kako bi bilo lepo, če bi bilo«.
Zlomljeno roko boste z lahkoto pokazali ljudem, zlomljeno dušo le redkim. Priznanje, da nam včasih v naših glavah ne gre vse po načrtih, je težko. S seboj prinaša strahove, sram, celo krivdo. Izločanje iz običajnih družbenih tokov je pogosto. Ni služb za norce. Ker tako zlahka vse pomečemo v isti koš, ker niti ne poznamo vsega. Pa še neznansko nas je strah, da bomo ravno mi naslednji, ki nas bo odneslo čez rob pameti. In se ne bomo več vrnili.
Izkoriščam ta prostor in to ne preveliko moč, ki jo pisanje za več ljudi poseduje, da vas pozovem. Govorite o duševnih motnjah. V zaupnem krogu ali javno. O svojih izkušnjah in zgodbah. Govorite odprto in iz srca zato, da skupaj razbijemo predsodke in naredimo nekaj za lastno duševno zdravje. Ker nihče ni čisto zdrav, povsem bolan pa tudi ne, ker bi bil drugače že mrtev. Predvsem pa želim, da ta poziv doseže tiste med nami, ki jim pravimo »znani Slovenci«. Nekaj ste dosegli v življenju, da vas poznamo, zato sta vaš doseg in vpliv večja. Vaše razkritje o težavah, ki ste jih imeli s svojo glavo, lahko pomaga mnogim. Takšne ambasadorje potrebujemo. Dejan Zavec nam je povedal o svojem življenju v rejništvu, Boris Cavazza o spolni zlorabi, Andrej Karoli o depresiji in še marsikdo. Še koga želim slišati, da bo stopil pred ljudi in rekel: »Tudi meni se je enkrat strgalo!«.
Tudi ta zapis je nastal za časopis Svet24 in sicer za dan 9. april 2016
