V čakalnici pri nevrologu sedi živčen možakar srednjih let. Tu se je znašel po tednih mučnega pohajkovanja med specialisti. Začelo se je pri osebnem zdravniku, ko je zaradi močnih glavobolov moral na bolniško. Protibolečinske tablete niso več pomagale. Danes čaka na rezultate slikanja glave, ki bodo, tako nesrečnik upa, končno razrešile misterij njegovih bolečin. Ne boste verjeli, vendar vzrok njegove živčnosti ni možna diagnoza, temveč strah pred tem, da tudi računalniška tomografija ne bo odkrila organskih izvorov in bo potrjeno nor.
Uvodna zgodba je toliko izmišljena kot resnična. Povprečni Slovenec s težavami take ali drugačne vrste se grozljivo boji tega, da na koncu romanja med zdravniki sliši frazo: »verjetno gre za psihični izvor …«. Skoraj raje podpiše za tumor v možganih kot za to obsodbo. In glej ga kljukca, točno to se zgodi našemu glavnemu junaku. Ko končno dočaka vrhovnega specialista za skrivnosti glave, mu ta v zaupnosti pisarne pove, da niso odkrili nič organskega. Svetuje mu še zadnji obisk, pri kolegu psihiatrične stroke, ki je zadolžen za takšne izgubljene primere. Povsem skrušen se naš mož odplazi še na to pot in tam končno izve, da ima depresijo, prejme recept za čudežno tabletko in ves srečen odhiti domov. Zdaj ima diagnozo in zdaj ima zdravilo. Antidepresive bo goltal kot približno četrtina sodržavljanov, pa kaj! Vsaj ni zmešan.
Slovenci grizemo tablete kot bonbone. Raje to, kot da bi slučajno spremenili odnose, življenjski stil, navade, načine razmišljanja, stališča, prepričanja, reakcije … In tako se lepo igramo slepe miši okoli lastnega zdravja in počutja, trdno verjamemo v čudež majhne kroglice zdravila in se delamo, da smo srečni. Kaj počnejo odrasli s svojimi življenjem je le opazovanje groteskne tragikomične predstave in nič več. Če ste izbrali lastno uničenje, pa izvolite! Malo drugače je pri otrocih, v katerih imenu pogosto odločajo zblojeni odrasli. V Sloveniji smo priča pravi epidemiji nekaterih diagnoz, ki jih mnogi laiki, kvazi strokovnjaki ali tudi čisto resni akademiki delijo tako pogosto, da nam mora biti jasno, kako bolne in motene otroke imamo! Trenutno na lestvici popularnosti pri nas kraljujejo skrivnostni sindrom ADHD ter različne oblike avtizma, predvsem Aspergerjev sindrom. Še malo in ga bo imel vsak drugi otrok. V ZDA ima bojda famozni ADHD že 11% populacije ali tam nekje med 7 in 9 milijonov otrok, kar nas mora začuditi. Nekje je nekaj narobe. Ali s samimi ZDA ali s samo diagnozo.
Pri nas je postalo popularno, da v trenutku ko starši, šolniki in strokovnjaki naletijo na vzgojno težjega otroka, ki izkazuje določeno posebnost, že tulijo, da gre vsaj za ADHD, če ne tudi za Aspergerja. Še malo in jih bomo imeli največ na svetu. Pri tem delamo škodo otrokom, ki imajo dejansko težave in seveda tudi vsem tistim, ki so napačno označeni. Naslednji korak za mnoge je seveda predpisovanje zdravil. Kemija bo rešila zadevo. Kot bo bojda rešila depresijo prekomerno obremenjenega očeta in nespečnost zaskrbljene matere. Mogoče bi se lahko tablet lotili z veliko žlico že zjutraj. Rdečo za srečo, vijoličasto za pozabo v kako blesavi družbi živimo, zeleno za primerno aktivnost in modro za umiritev. Srečna družba bomo in vsak bo imel svojo diagnozo.
Sobotna kolumna je tudi tokrat najprej prišla med vas v tiskani obliki časopisa Svet24 in zdaj še takole, oboje na dan 10. oktober 2015
