Mnogi naključni mimobežni bralci opazijo, da pogosto napišem kakšno ostro na račun slovenske kvazi levice in kvazi liberalov, iz česar potem povsem napačno sklepajo, da sem desničar. Spoštovani in spoštovane! »Če ni črno je belo« ni treznega razuma vredna analiza, temveč bedno posploševanje. Kot je Boštjan Gorenc Pižama lucidno izjavil ob priliki, Slovencem dela recikliranje smeti težave, ker so navajeni vse metati v dva koša. Trije so že problem, kaj šele štirje. No, jaz sem v četrtem košu. Ker pa res zgodovina teh dnevnikov za letošnje volitve kaže več teksta na račun levih, bo danes drugače. O desnih, ki jih ne bom volil niti v sanjah, da bo vse jasno!
Kaj bi dal zvesti desničar, da bi bile letošnje majske volitve državne! Prst leve roke, šop sivih las in eno ledvico. Osovraženim tranzicijskim komunistom različnih preoblek bi zadali neverjetni trikratni udarec. Na bivši dan Titovih mladincev (udarec ena) bi z največjo prednostjo do sedaj, večjo od leta 2004 dobili večino (udarec dve) in na smetišče zgodovine pometli tako Zokijeve Prepisovalce kot Virantove Garmine (udarec tri). Vendar se to ne bo zgodilo, zmaga za potnike v Bruselj bo pirova, čeprav jo bodo desnosučni želeli v svoji maniri napihniti vsaj do okvirov, da je vlada dobila nezaupnico ali da gre za nekaj zgodovinskega, državotvornega in domoljubnega. Te volitve v resnici niso povsem resne in zaresne.
No, vlado imamo slabo. To je dejstvo. Tudi prejšnja ni bila kaj prida. Še ena prej toliko manj. Pa tista pred njo? Slaba. Potem … Ali smo bili s katero od vlad sploh zadovoljni? Ne bi rekel, sploh ne zadnjih 15 let. Tiste prej, ki jih je večinoma šofiral Drnovšek in so si včasih tudi spretno sledile ena drugi brez volitev, so vsaj zame nekako sprijete v en konglomerat Drnovškove dobe, ki je seveda sledila osamosvojitvenemu Peterletovemu poskusu. Kot da sam Milenij ni bil dovolj hud, smo leta 2000 dobili nesrečni Bajukov poskus, ki je do Pahorjeve vlade veljal za najslabšega, omogočil pa je Drnovšku, da je še zadnjič strnil vrste, do leta 2002. Potem pa Rop (2002-2004, Janša (2004-2008), Pahor (2008-2011, do 2012 zgolj manjšinska vlada), Janša (2012-2013) in zdaj Bratušek. Dobrih ali vsaj uspešnih vlad nismo imeli, čeprav vas bodo zagovorniki in politični soborci omenjenih garnitur prepričevali o nasprotnem. Celo Bratuškova, ki neuspešno vodi trenutni čolnič trdi, da smo v enem letu že na poti v svetlo prihodnost.
Levica menja všečne obraze: maneken Pahor, cinik Lukšičenko, tajkunčič Janković, zdaj Šoltes. Janši je publika že dolgočasno zvesta do groba, pardon do Doba. Celo nekateri umirjeni člani SDS so diktatorski način vodenja stranke označili kot demokratični minus v lastnih vrstah. Večni vodja in podobne finte. Čaščenje bivšega komunista in kandidata za šefa jugoslovanske mladine je že skoraj religiozna. Ivan Janez zaseda mesto Odrešenika in labilne babice pred sodiščem padajo v nezavest z nageljni v rokah. Ponovno. Politično bo Janša ob ponovni zasedbi vlade najprej poskrbel za kadrovanje in obračun z nasprotniki, tako kot to naredijo drugi. Njegova ganljiva podpora obsojeni plinski baronici Juliji Timošenko iz iste evro skupine je dober pokazatelj mednarodnega dometa njegove veličine, ki ukrajinske zapletene scene ne razume, temveč samo trmasto stavi na svoje. Paranoja pa je vodilna sila domače politike, teorije zarote in narodnostna retorika pa sta pravzaprav edini rdeči niti Janševe politike. Da bi imel resnične rešitve v tej situaciji? Ne. Nasprotniki mu delajo uslugo s tem, ker sami sebe smešijo in mu tako pripravljajo teren za ponoven naskok na oblast.
Ali lahko kdo desnici vzame to moralno in povsem nesmiselno zmago maja letos? Težko. SDS deluje trdno v sedlu. Zmago bodo poskušali povleči do jeseni in nadaljevati z zmagovalnim nizom. Vsekakor pa v zadnjem mesecu predvolilne kampanje pričakujemo kakšno hujšo afero, ki bo vsaj malo zamajala desnico. In usmerjena bo na Janšo. Lahko pa vmes pride samo sodba višjega sodišča v zadevi Patria in bo zadeva zanimiva že sama po sebi. Včerajšnja pobuda za denarni sklad SDS v pomoč članom v postopkih je napoved slabega izida. Ideja pa sam po sebi tako absurdna, da res ni vredna niti stavka. Ključno vprašanje pa je, kdaj bo padla obstoječa nesposobna vlada? Poslanci v Državnem zboru se preveč bojijo za aktualne stole, da bi izglasovali nezaupnico, koalicija se s pomočjo velikih količin neostika drži nekako skupaj … Če bi padla pred poletjem, imamo seveda novo desnosredinsko vlado. Jeseni se lahko položaj na levici že toliko izkristalizira, da bo malo drugače.
Prvak SLS je čivknil, da ne bi šli v vlado, če je Janša premier. Videti je, da je pozabil, da naveza z NSi velja samo zaradi Peterleta in to še ne pomeni, da se ti dve stranki združujeta v zmerno žlahtno desnico ali pač ve več od nas. Nastanek trezne krščansko demokratske – ljudske stranke bi bil premik na desnici v smeri večje jasnosti in dejanska grožnja SDS. V tem primeru bi že izpričana naveličanost Novakove nad paranojo Janše in sedanja izjava Bogoviča dobili nekaj veljave. SLS kot samostojna entiteta pa nima takšne moči. Odločiti se bo tudi morala ali raje brodi po nekakšni sredini, kjer se izgubljata Desus in DL ali vseeno sodi na dejanski desni pol. Bogoviča je treba razumeti dobesedno – vlada z Janšo ne gre skozi, ne pa tudi nujno s SDS. Tihi pozivi k menjavi vodje SDS so samo mokre želje po vseeno lažjih pogajanjih z njegovim naslednikom. Kdo bi to sploh bil, če bi se Janša odločil za umik v pisanje, družinski mir in kakšno častno funkcijo? Zver? Mate? Ženska? Podpredsednica Alenka Jeraj ima čut za socialne, zdravstvene in šolske teme. Je letnik 1973, torej dovolj mlada. Ali ima dovolj karizme za vodenje tako testosterona polne stranke? Ni se še pokazala v tej luči, zame osebno ima zanimiv potencial. Izkušnje iz Evrope kažejo, da ekstremno desne stranke vodijo po novem ženske. Ne samo Marine Le Pen in Alessandra Mussolini, temveč tudi Pia Kjaersgaard (Danska), Eleni Zarulija (Grčija), Krisztina Morvai (Madžarska) in Siv Jensen (Norveška). SDS bi se v tem primeru morala pozicionirati bolj desno, preimenovati v Domovinsko stranko – še začetnic ne rabijo spreminjati – in nagovarjati mlado in jezno generacijo z ostro retoriko.
Trenutni največji problem SDS, poleg samega vodje Janše, ki odbija mnoge, je v tem, da je znotraj svoje populacije dosegla največ, kar zmore. Na zborih in mahanjih z nageljni srečujemo sive panterje in gojence gerontoloških oddelkov. Podpora stranki je stara. Sama podoba stranke je zastarela. Agenda je dolgočasna. Skupaj z NSi in SLS se večno grebejo za isti košček volilnega telesa. Na prihodnjih državnih volitvah, če ne bo velikih pretresov, bodo dosegli svoj popolni maksimum. Omenjajo krščanske vrednote, zaprašeno slovenstvo in se silijo v objem ljudske stranke. Ravno zato je izjava evro kandidata Zvera tako smešna:
»Uspeh Slovenske demokratske stranke je uspeh za Evropsko ljudsko stranko …«
In v tem trenutku mu je Bogovič dal za deci cvička, ker je Zver zastonj delal reklamo konkurenci za malo manj pozorne poslušalce. Žlahtno zmerno desnico prepustiti krščanskim demokratom in sami postati to, kar v resnici so – desni fundamentalisti v duhu trenutne sodobne agresivne evropske desnice. Težava je samo v tem, da je takšna desnica precej evroskeptična, Janša pa s pajdaši ne zamudi priložnosti da evrokratom zleze v danko in se jim podložno klanja. V resnici si ne upajo iti tako desno kot jih izdajajo lastne izjave. Formalno samo mehki evropski rumeno-modri »demokrati«, v resnici pa klasični »narodnjaki« ali »domovinci«. Iluzija evropske zmerne desnice se razblini ob prvem ljudskem taboru SDS, kjer rdečelični primitivni hribovci s harmoniko borbeno razlagajo, kako bi oni »južne« razgnali in razneženo stokajo o Sloveniji tradicionalnih vrednot. Čuti se zatohli duh lovskih uniform, rogovja jelena nad mizo, litra rujnega in ostrega nacionalizma. Samo tega si še ne upajo povedati dovolj glasno.
Za čisti konec malo aktualnosti. 25. aprila bo tudi jasno, ali je Bratuškova zgodovina in se vrača Zoki. Berem mnoge komentarje, da Zoki še ni izgubil volitev in jih tudi zdaj ne bo. Sam sem sicer prepričan, da pred poletjem vlada še ne bo razpadla in da se bo Bratuškova obdržala še pol leta. Je pa se seveda možen tudi še en scenarij – Zoki dobi nazaj v last PS in seveda županski mandat, tako vlada razpade, Bratuškova se umakne, kar je samo priprava terena za povsem nov lik, ki bo vodil levico na naslednjih »pravih« volitvah. Mogoče jeseni? Šoltes? Cerar? V primeru, da to res doživimo že maja ali junija, bomo imeli kmalu ponovno desno vlado in leto 2011 se bo ponovilo. Kaj pa to pomeni? O tem nekaj malega jutri.
