Začel bom pa nekje drugje. Trenutni položaj je neposredna posledica pragmatičnih, nastavljenih in/ali neumnih ljudi v vstajniških skupinah. Nisem popoln paranoik v stilu SDS, da bi trdil o popolni pod-kupljenosti scene, čeprav je povsem jasno, da so določeni levi akterji usmerjali del, pozor, poudarjam, del dogajanja na Vstaji. Potem so bili tukaj šankistični aktivisti, ki so bili prepričani, kako so zviti in pragmatični ko so etapno zmago prepustili PS in Bratuškovi ter na koncu smo imeli celo kopico enostavno neumnih ljudi. Nerazgledanih in kratkovidnih. Torej – plačanci, pragmatiki in butlji. Ta kombinacija je uspela zavreti vstajniško gibanje in to omogoča Janši ponovno zmago. Nobena etapa se ni zgodila, ne in nobena nova se ni zgodila … Bratuškova je s svojimi smešnimi ministri nadaljevala v istem ali še slabšem stilu ter (prosto po Lačnem Franzu) zajebala vse, kar se je zajebat dalo. Žezlo bo lahko predala Janši, samo ne vemo še kdaj. Če ne bo vmes moral Ivan Janez na prestajanje kazni zapora.
Zanimiva je pot nas, različnih likov leto in pol po Vstaji. Sam sem v hišnem zaporu zaradi drugih zadev, dva kolega sta šla v Solidarnost, naj jima Zaratustra požegna pot, dva sta v Iniciativi za demokratični socializem, vso srečo. Vsaj eden se je angažiral v Sanjski službi, eden v SEM, nekaj je postalo Piratov, kakšen je v iniciativi za UTD, celo na listi Stranke mladih Slovenije se najde kak soborec. Protestival še živi, ravno so mu ukradli Mladinsko knjigo. Tako smo se razpršili in težko nas dobiš še skupaj na isti imenovalec. V primeru, da nas čakajo ponovno demonstracije, bodo seveda na drugačni osnovi. Pa poglejmo.
Vlada je leva do liberalna in dela slabo. Ljudje so vedno bolj revni, brezposelnost maršira, kupna moč ljudi pada. Kje so demonstranti? Ni jih. Kvazi levičarji ne bodo hodili proti svojim, desničarji niso dovolj organizirani. Ne morem mimo primerjave z Nemčijo 1923. Hitler je poskušal takrat, precej neorganizirano, izvesti državni udar z maršem nad Berlin. Bavarski puč je spodletel. Bil je aretiran in zaprt. V zaporu je napisal Mein Kampf. Nacional-socialistična delavska stranka je še na volitvah leta 1928 dobila le 2,6% glasov in so bili mišji drekec na političnem zemljevidu. V Nemčiji je bila inflacija in država je bila tik pred zlomom. Skoraj deset let po neuspelem puču, julija 1932, je NSDAP zmagala volitve z 37,4%. Ostarela marksistka Clara Zetkin je kot najstarejša članica Reichstaga morala avgusta istega leta doživeti ponižanje ob glasovanju za vodjo parlamenta, ko je bil izvoljen Hermann Gőring in se je pol dvorane drlo »heil«. Sama je pobegnila v Sovjetsko zvezo in kmalu umrla. Januarja leta 1933 je Hitler postal kancler, saj mu je ostareli Hindenburg podelil mandat po različnih neuspešnih poskusih. Mesec kasneje je sledil požig Reichstaga in ostalo poznate.
Zakaj ta odmik v zgodovino? Poznamo efekt, da vsaka spletna debata hitro zaide v debato o nacizmu in Hitlerju (Godwinov zakon) in ni tak moj namen. Imamo pa seveda položaj slabšanja socialnih razmer, ki je odlično gojišče za nacionalistične ideje, kako nam tujci kradejo delo. Imamo tudi precej neorganizirano desnico, ki s protesti ne maje ugleda vlade. In imamo zanesljiv vzpon parlamentarne desnice, kar ob tako zblojeni levici in liberalih niti ni čudno. Če bi se ta levo-liberalna zmeda od vlade držala oblasti še dolgo (najdlje sicer do 2015) obstaja določena možnost vzpona tudi dejansko desnih protestov in poskusa strmoglavljenja tudi te vlade. Ta možnost je majhna.
Verjetno to vse skupaj ne pomeni nič alarmantnega, zgolj dejstvo, da se bo ost vstajništva pojavila šele od prevzemu oblasti z desne strani. Demonstracije znajo biti veliko bolj jasno sindikalno-levo obarvane in ne bodo pritegnile ljudi, ki jim delitev levo-desno smrdi. Napovedi stavk in pohodi na Ljubljano bodo ponovno narejeni v znani organizirani Semoličevi maniri in ne več tako kot je bilo v času Vstaje, ko si vseeno lahko začutil začetek nečesa nad to nesrečno delitvijo, nečesa za ljudi. Hvala vsem, ki so to zlorabili – podkupljenci, pragmatiki in butlji. Zgodovinski moment je zamujen in se ne bo več vrnil.
Vse skupaj bi imelo smisel zgolj ob resnih in korenitih spremembah tako političnega sistema (števila poslancev, volilnega sistema, vpeljave elementov neposredne demokracije …) kot tudi jasne ekonomsko-socialne politike. Korupcija je glavno vodilo slovenskega bivanja in preganja jo popolnoma nekarizmatični in neopazni aparatčik Štefanec. Torej, spremembe se ne obetajo tako kmalu. Naredili bomo še kak krog ali dva. In še malo bolj potonili. Zdravstvo razpada kot šumeča tabletka v kozarcu vode, nihče nima niti osnovne ideje kaj narediti z brezposelnostjo. Mi se kar vrtimo v povsem istem mlinčku. Slabo kaže.
Včeraj je ekipa Igorja Šoltesa sporočila, da so z lahkoto nabrali več kot 3.000 glasov. Novi obraz slovenske levice? Medtem se dogaja marketinški spin okoli kongresa PS, kjer se ne ve, ali bo kdo prepričal Zokija, naj vendar odneha. Kaj nas čaka na koncu te maškarade? Cenen predvolilni trik vsekakor.
Smo na polovici tega majskega dnevnika za majske volitve. Sam sem že prepričan, da bom svoj glas dal v četrti koš, torej alternativi. Komu, bo jasno šele po 25. aprilu, ko se vlagajo formalne kandidature. Nekateri pač ne bodo prilezli čez prag 1.000 (za stranke) ali 3.000 (za liste) overjenih glasov podpore. Ko bomo imeli bolj čisto sliko, bo lažje videti. Se beremo.
