Zato ima projekt Sanjska služba v svoji zasnovi dovolj soli, da ponuja intrigantno rešitev in nas opozarja tako na absurdnost izbire »profesionalcev« kot nas tudi vrača na sam izvor politike kot take. Na temelj republike – res publica – javna zadeva. Izhaja iz tistega, kar imamo napisano v členu 3 Ustave Republike Slovenije. V praksi bi to pomenilo, da imamo oblast v tej državi v rokah ljudje in jo tudi izvršujemo neposredno. Javne zadeve so vse zadeve, ki zadevajo javnost in dragi moji, vse česar se dotika politika, zadeva tudi mene, tebe, vse nas. Odtujenost smo ustvarili oboji, mi ljudstvo na tej strani z lastnim brezupom in naveličanostjo, profesionalci politiki na drugi strani z zavijanjem odločitev v meglo nerazumevanja in hvaljenjem visoke politike, ki je navadna Peter in Sonja ne moreta razumeti. Jarek med nami je velik in deluje težko premostljiv. Pa vendar poskušajmo preplezati to razpoko in se začnimo ponovno ukvarjati odgovorno z zadevami, ki so naša javna domena. Z resnično politiko.
Torej, vračam se k Sanjski službi. Včeraj je postalo jasno, da so zbrali 3.000 podpisov podpore, kar je sam po sebi zgleden dosežek v teh časih. Izvedli so volitve kandidatov in včeraj objavili listo. Na tem mestu se je pojavil čisto droben zaplet, ki ga želim tudi sam pojasniti. Kreatorji tega političnega eksperimenta so namreč izjemno hitro odzivni na družabnih omrežjih, prijazni in logični. Zaplet se je začel s tem, da ena izmed izžrebanih kandidatk ni sprejela kandidature, zato so morali slediti nizu izžrebanih zaporednih številk rezerv. Mnoge rezerve so zavrnile uvrstitev na listo in prvi, ki je sprejel kandidaturo, tudi sam povsem naključno izžreban med rezerviste, je mož ene izmed že obstoječih kandidatk. Slučajno tudi edini človek, ki ga recimo poznam, ker je med mojimi Facebook prijatelji. Dežurni paranoični internetni troli so iz tega že razvili teorijo zarote, klientelistični napad in podobne neumnosti. Sam potek žrebanja in izbire kandidatov je bil javen in je še vedno dostopen na internetu. Torej, čestitke Sanjski službi do te točke. Če uspe svojo podporo maksimizirati s faktorjem 10 v prihodnjem mesecu, pritegniti neodločne in jezne, potem lahko celo računa na en mandat. Nosilec liste je arhitekt Uroš Uršič. Cilj bi bil dosežen, če ne celo presežen.
Prav tako včeraj je postalo jasno, da je dovolj podpore zbrala tudi neparlamentarna Piratska stranka in vložila svojo kandidaturo z malo drugačno taktiko. Ponuja enega človeka, ne osmerice. Rolando Benjamin Vaz Ferreira bo edini napisan na listkih. Pirati se zavedajo realnosti, kjer bi bil en mandat uspeh, prvič sodelujejo in so vsekakor povsem svež veter na naši politični sceni. Prav tako odzivni na internetu za pojasnila in, tako se zdi, vedno bolje organizirani in jasni v sporočilih. Rolando je nadvse zanimiv kandidat, temnopolti 27-letni prekmurski prevajalec, ki pravi:
»Sem amaterski programer in plesni učitelj po duši, vsekakor pa nekdo, ki ima hudičevo dovolj tega, da generacije naših staršev in starih staršev hazardirajo z našo prihodnostjo"
Od tega trenutka dalje ga bodo opazili tudi vodilni mediji, zato mu želim veliko pokončnosti, lucidnosti in spretnosti v tem zverinjaku prepotenih pretesnih oblek in Erjavčevih klovnovskih domislekov. Če ne bo nasedal na populizme in pasti, je vsekakor kandidat za izvolitev. Tudi Pirati imajo sedaj mesec dni časa, da svojo bazo podpore nadgradijo na približno številko 30.000 duš. Težko je pridobiti že 1.000 ljudi za podpis podpore, ker je treba zmigati riti, toliko večja številka deluje malo zastrašujoča. Vendar je povsem realno dosegljiva. Pirati bodo seveda tudi trinajsto prase »vodilnih« medijev, ki papagajsko ponavljajo samo znane obraze. Zato bo še toliko bolj pomemben način njihovega alternativnega mreženja preko interneta in pridobivanje mladih. Izziv za alternativni PR. Vso srečo!
In sedaj, na koncu današnjega druženja, še rubriki Saj ni res in Humor. V prvi posebno obvestilo! Slovenija je edina država na svetu, kjer ima bivši bivši bivši predsednik vpliv na politiko. Bivši Danilo je tiho, bivši bivši Janez nam je umrl, bivši bivši bivši Milan pa je imel včeraj spet svoj nastop. Pravi, da so volitve v neki obskurni stranki usodne za Slovenijo. Mediji zvesto povzamejo njegove besede. Čakajte malo no! Ni se oglasil aktualni Drsalec, ki je po debaklu s KPK precej tiho in raje obiskuje otročiče v vrtcih, oglasil se je Milan. Iz Murgel seveda. Desničarji s peno na ustih so že na napetih verigah. Evo ga! Sivi stric iz ozadja spet pametuje. Piha v razbeljeno politično žerjavico. Vlada pade ali obstane? Kaj nam je Milan v resnici želel povedati? Volite Bratuškovo v petek člani PS, da ne bo predčasnih volitev, ker jih bomo popušili na debelo. Čez pol leta lahko tale zavoženi projekt PS in njihovo tigrasto šiviljo vržemo levom, saj bomo imeli vsaj eno, če ne celo dve novi levi stranki, na kateri bomo lahko stavili v naslednjih resnih volitvah. Hvala Milan. Bomo v petek videli, ali so člani PS razumeli.
PS je politična preteklost. Projekt, ki se ga bo počasi zavrglo, saj je odigral svojo vlogo. To je razvidno iz drobnega prispevka v rubriki Humor. Ljubljanski šerif Zoki, ki ne zna uporabljati pralnega stroja in ne računalnika, je dobil čisto svojo spletno stran. Lastno. Prej je že imel Facebook seveda, ki ga ne zna uporabljati. Nima veze. To delajo pri Arihu, zato so plačani. Vsebina je preprosta in jasna, vsekakor pa gre za platformo, ki je mišljena veliko bolj daljnoročno kot za tele PS volitve. Lansirana včeraj (in registrirana pred meseci) je namenjena samo strašenju nasprotnice, po domače: »zavaravanju neprijatelja«. Moja napoved: v petek bo Zoki prvič v življenju izgubil, pošteno in za las. Državo, ki tone s hitrostjo Kurska, bo prepustil Bratuškovi in se osredotočil na Ljubljano. Jeseni bo štartal za župana samostojno, saj je očitno večji od PS, ki bo takrat že povsem nepomembna strančica na slovenskem političnem obrobju. Bratuškova jo bo skupaj s svojimi nesposobnimi ministri potopila. Zoki in njegovi PRovci razmišljajo korak dlje. Spletna stran nima nobene zveze s PS, je stran posameznika. Samo na naslovni fotografiji se vidi tisti famozni zeleni plus. Drugače pa je to dolgoročna napoved za naskok na predsednika države po še enem mandatu za župana Ljubljane. Mimogrede, na Zokijevi domeni lahko preberete tudi drobne puščice, zakaj ni tajkun in zakaj ni šerif, kar mu »očitamo nasprotniki«. Luškano. Solze v oči pa mi je nagnala iskrena rubrika Moja resnica, ki jo bo v primeru zaporne kazni Zoki razširil v knjigo in jo pisal na Dobu.
Vidite, takole tudi bloger, ki se trudi biti čim bolj neodvisen od vsakodnevnega govna, nasede na tole igrico, ki se jo gre trenutno cela Slovenija. Kaj se bo zgodilo v petek? Aaaaaa! Uuuuuu! Vlada da ali vlada ne. Alenka ali Zoran. In tako naprej. Ljudje, cirkus je v mestu. Saj veste. In tudi mi, dežurni kronisti in zasebni ciniki včasih moramo radovedno pogledati proti kletkam s tigrastim vzorcem, plesočim modrookim medvedom in zabavnim klovnom. Ker nas tale šov malo zabava. Pa vendar bomo na Dan radosti ali kaj že obkrožili malo bolj resne ljudi.
