Majske volitve zdaj delujejo kar nekako odvečne, državne pa bi lahko pomenile prelomni trenutek za Slovenijo. Lahko. Verjetno tega, da bomo zgolj obrnili samo en nov krog, je sicer velika. Kje je točka preloma z ustaljeno prakso politične slovenske nekulture? Od propadlih Vstaj nismo imeli volitev in Alternativa ni docela oblikovana. Smisel ima zgolj aktivacija delno obupanega, delno razočaranega in delno naveličanega volilnega telesa. Tistega, ki je skoraj naredil križ čez vse skupaj in samo životari iz dneva v dan. Vendar, umirimo konje. Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Čeprav se bo vse skupaj odvijalo hitro, poskušajmo ostati vsaj okvirno znotraj začrtane poti. Petek ni bil samo dan najbolj medijsko pokritega kongresa kakšne strančice v zgodovini Slovenije, temveč tudi konec roka za vlaganje kandidatur za evro volitve. Poglejmo izplen!
Državna volilna komisija je na sobotni seji potrdila kandidatne liste za volitve poslancev iz Slovenije v Evropski parlament. Pomerilo se bo 16 kandidatnih list. Nastopile bodo liste SD, DeSUS, SDS, NSi in SLS, Solidarnost, Sanjska služba, Verjamem – lista Igorja Šoltesa, PS, Stranka slovenskega naroda, Zeleni Slovenije, lista Kacin – Konkretno, SNS, Združena levica, Zares, Piratska stranka Slovenije in DL. Medijsko pristranskost poročanja o samo na videz enakovrednem odnosu do vseh udeleženih jasno kaže zadnja predvolilna anketa Ninamedie, ki je nonšalantno izpustila kar 4 liste: Zelene, SSN, Sanjsko službo in Pirate. Brez obrazložitve. Bodo pač prišli na vrsto maja. Kriterij očitno ni bila parlamentarnost stranke ali liste, saj so med vprašanja mirno vključili Šoltesa, Solidarnost, Zares, SNS, Združeno levico in tudi Kacina. Ne, naštete štiri so izpustili kar tako. Droben udarec pod pas, ki ima seveda posledice.
Povprečni volivec se ob konfuznosti slovenskega političnega polja počuti zmedenega in se ob navalu novega odloča po principu poznanosti. Če mu v izbiro ne ponudiš nečesa, se bo na to težje spomnil. Ko se na lestvicah neka lista ne pojavlja, je avtomatično odrinjena na rob zavesti manj odločnih. Tako sem se iz trme odločil, da bom skušal opozarjati, da Sanjska služba in Pirati obstajajo, da so tukaj. Zelenih v tej izvedbi res ne poznam, SSN pa nekako ni moja linija.
Jasno in glasno. Če ste neodločni in če razmišljate o odhodu na volišče 25. maja, predlagam, da razmislite o Sanjski službi in Piratih. Prvi v praksi testirajo principe neposredne demokracije in tudi Piratska stranka podpira načine sodelovanja aktivnih državljanov na neposreden način. Iz »vstajniškega gibanja« izhajajoče klasične, sicer formalno nove, stranke so na ta vidik sprememb slovenskega političnega sveta kar lepo pozabile. Neposredna demokracija je za mnogo ljudi še vedno prehud bav-bav in trezno rečeno ne gre za spremembe na hitrico. Vpeljava principov soodločanja državljanov lahko sčasoma razbije stereotipe o tem drugačnem principu vodenja države. Eden od vidikov bo vsekakor tudi, upam kmalu, možnost elektronskega glasovanja od doma.
Kako težko je Slovenca ali Slovenko premakniti iz kavča je večna debata med kolegi, ki pripravljajo različne dogodke. Od kulturnih, družbeno aktualnih pa vse do poslovnih. Preobilje vsega in lenoba. Vabiš elektronsko, osebno, preko SMSja in še pokličeš … ali bi gnada blagovolila priti na zastonjski kozarček soka, nekaj keksov in predstavo? Na delavnico? Če bi sodil po klikih na internetu, so vsi dogodki noro dobro obiskani, vendar dvorane samevajo pol prazne. Nagovorjeni se je odločil, da bo doma pogledal še dva dela priljubljene nanizanke in zraven posrkal pirček iz hladilnika. Spoštovana nagovorjena je malo pozabila in bo večer preživela na socialnem omrežju, preko katerega ti je ravno dan nazaj potrdila, da pride na tvoje predavanje. Ali ima smisel podpirati te lenobe še s tem, da jim volitve pripeljemo domov? Naj se vendar spokajo osebno tja, kjer imajo volišče in pokažejo angažma! No, v resnici ne gre samo za lenobo, gre tudi za nepraktičnost.
Mobilnost ljudi postaja vedno večja in zastareli koncept stalnega in začasnega bivališča, ki ga Slovenija trmasto socialistično še kar ohranja, lahko aktivnemu človeku zagreni tudi voljo do volitev. Sam sem sicer začasno živel na enem koncu Ljubljane kar nekaj časa, stalno bivališče pa sem imel drugje. To seveda ni nobena razdalja, pa vendar sem šel v nedeljo mimo volišča pred svojim blokom na bus in nekje drugje volil nekoga, ki ni imel nobene zveze z lokalnimi problemi okolja, ker sem dejansko živel. Še dobro, da se nisem v času volitev nikoli zadrževal v tujini, saj bi se mi pot do volišča začela komplicirati. Pa tudi, če bi bil Prekmurec na začasnem delu v Kopru nisem bil. Nekdo pa je. Njemu bi klik na elektronskih volitvah odnesel kar nekaj težav in tako seveda povečal udeležbo. Ali se obstoječe stranke bojijo povečanja udeležbe preko elektronskega glasovanja? Prav gotovo. V veliki meri gre za mlado in bolj aktivno populacijo, ki mogoče ne bi več nasedala na stare fore naših profesionalnih nategunov.
Elektronski način glasovanja je samo en droben vidik neposrednosti, kadar bo priložnost dopuščala, bom kakšno zapisal o odpoklicu poslanca, dolgoročni nepotrebnosti strank, drugačnih načinih izražanja ljudske volje in drugih temah, ki zadevajo drugačen volilni sistem. Sprememba volilnega sistema bo namreč vroča tem tudi v teh dneh, seveda pa velike stranke želijo, da ta debata poteka na zgolj preverjen in njih všečen način. Dokler še imamo svoj glas, jim tega ne bomo pustili v celoti.
