Ni dovolj, da tožilstvo dobro utemelji (in sodišče sprejme) tezo, da vse kaže, da je bila tista obljuba podkupnine ne le dana, ampak da jo je Janša tudi sprejel (ali zase osebno ali za stranko, je seveda tudi izredno pomembno vprašanje za njegovo obsodbo, ki je ostalo doslej povsem nepojasnjeno) in da je torej zelo verjetno, da se je tako res zgodilo – ne, za obsodbo mora obstajati pri sodišču gotovost, ne le verjetnost, da je bilo res tako. In te gotovosti sodišče (v dosedanji obsežni ustni obrazložitvi, vsaj kolikor je bila javnosti predstavljena) niti zatrjevalo ni, kaj šele prepričljivo utemeljilo. Pri Krkoviču in Črnkoviču je dokaznih podlag za tako gotovost bistveno več kot pri Janši – ali dovolj za obsodbo, bo seveda moralo natančno in skrbno pretehtati pritožbeno sodišče. Pri Janši pa takih dokaznih podlag ne v obtožnici ne v javno izvedenem dokaznem postopku sploh ni bilo videti, zato si upam že zdaj javno zapisati, da štejem njegovo obsodbo za očitno kršitev načela »in dubio pro reo«. Da ostro obsojam Janševo politiko, še zlasti tudi njegove monstruozne manipulacije in zlorabe oblasti pri problemu izbrisanih, je znano – a zato ne bom molčal, če ga prvostopno sodišče poskuša obsoditi za nekaj, česar mu niso tudi dokazali.
Tole dragi moji, je eden najlepših odstavkov, kar sem jih prebral v slovenski publicistiki. V nekaj vrsticah uspe Krivic povedati vse tisto, kar je mogoče skupno ljudem, ki jih pravičnost res nekaj pomeni. Tudi sam ne prenašam politike Ivana Janeza, želim pa živeti v državi, kjer bo enako sojeno njemu, Zoranu, nekemu MM-ju ali celo NN-ju.
Včeraj je spričo tako burnih dogodkov nacionalka omogočila trem predstavnikom opozicije nekaj malega predvolilnega nastopa. Izkoristili so ga različno. Bogovič in Novakova sta še popoldne približno enotno razlagala, da za Janšo ni več mesta v slovenski politiki, potem pa zvečer v Odmevih enotno kimala na drugačnih stališčih. Bila sta neprepričljiva in konfuzna. Černač je bil sicer pepelnato siv in tresočih ustnic, vendar je za svojo bazo naredil nastop, kot ga je baza želela. Pod črto je pozval na ulice, pozval je na majske volitve in povedal vse tisto, kar so od njega pričakovali njihovi volivci. Izven sheme predvolilnih oddaj čas za nekaj parol. Kot je sicer lucidno nekaj minut kasneje ugotovil Nežmah, so imeli v PS kar dva tedna zastonj promocije okoli svojega cirkusa.
Da bo očitno prišlo do razkola v projektu PS, ste opazili, kako vedno bolj pogosto govorijo o projektu in ne stranki, je skoraj nujno ali če poslušate Mőderndorferja neizbežno. Včeraj so kot kokoške brez glave letali z enega sestanka na drugega in se preštevali. Imeli bomo torej Tigrasto frakcijo PS in Nasmejano frakcijo. In ne bomo imeli vlade seveda v tem trenutku. Bosta se pa danes Alenka in Drsalec dogovorila dalje, kar je spet nekaj novega. Prihaja rešitelj Slovenije. Pravi, da zmoremo. Zdaj me je res strah, če Pahor to reče.
Vse to, cel ta direndaj, prerivanje po medijski sceni, izbruhi veselja in žalosti ob čudnih sodbah, samo meglijo resnične težave. In še bolj rešitve. V ponedeljek 5. maja bo v Državnem zboru ob 14:00 javna razprava o novem volilnem sistemu. To je resnično tema, ki bi morala aktivne državljane zanimati. Večinski sistem, sistem 50-50, druga kombinacije, oblike izvrševanja neposredne demokracije … to so ene od ključnim tematik prihodnosti. Samo večinski sistem nas lahko recimo zabije v stoletno dihotimijo, ki jo že imamo, na leve in desne. Še naši pravnuki se bodo kregali in obkladali z istimi vzdevki, o pomenu katerih se jim ne bo niti sanjalo. In skoraj nihče ne vabi na ta posvet. Skrit je tam nekje na spletni strani Državnega zbora. So potrebne spremembe Ustave? Kaj želimo? Tisti, ki imate čas in voljo, pojdite! Prisluhnite in sodelujte. Volilni sistem bo vsekakor vroča tema naslednjih mesecev. Bodite pripravljeni za nekaj volilnega aktivizma!
