Šele ob razpadu Prepisovalcev Slovenije na dve frakciji sem sploh opazil nekaj oseb, do takrat povsem anonimnih, za katere se je celo izkazalo, da so poslanci ali poslanke. Ti povsem obrobni osebki, nevajeni medijske pozornosti, so v trenutku odločitve, ali bodo po trpki ločitvi ostali z mamo Alenko ali očijem Zokijem, nesrečno mrmrali v kamere in se potili ob tej hudi dilemi. Še več! Najstniško nezrelo so nekateri, očitno gre vsaj za dva meni povsem nepomembna lika, najprej skočili v objem mamici in dan ali dva kasneje očkatu. Tamara Vonta je o tem napisala oster tvit, ki je nakazoval, da gre za sum korupcije, česar pa nihče ni želel potrditi. Pričakovano.
Prav tako pričakovano je to, da se ustanavljanja strank lotevata tako Igor Šoltes kot od včeraj tudi uradno potrjeno Miro Cerar mlajši. Živimo v demokratični deželi in nikomur naj ne bi bilo prepovedano ustavljanje strank, do jeseni jih lahko spoznamo tudi še 20, če je taka volja ustanoviteljev. Zanimivo, da še predem smo izvedeli recimo vsaj za ime nove formacije Cerarja, že lahko prebiramo sumničenja, da bi znala ta dva kerlca stopiti kar skupaj. Mogoče se jima pridruži še celo sveže zaljubljena Alenka brez stranke, ki pa ima poslansko skupino. V celo to šarado pa na koncu vstopi še Državljanska lista.
DL namreč razpada in to bo postalo jasno čez dober teden. Minister Virant se ne gre več predsedovanja lastne stranke – ne pozabite, leta 2011 so tako SLS nastopili kot Slovenska ljudska stranka Radovana Žerjava pa tudi Državljanska lista Gregorja Viranta je pisalo na glasovnicah, da ne pišem o PS Zorana Jankovića (le slednji je nazaj prevzel vajeti »svoje stranke«) – in tako nastaja zanimiv najstniški nemir, kjer bi lahko žalujoči ostali zbežali z Alenko vred k Igorju ali Miru ali kar obema. To norost hormonov seveda spodbuja dejstvo, da lahko nekateri enostavno za večno izgubijo dobre poslanske službe in je treba reševati lastne ritke. DL se lahko odloči seveda tudi za skupinski samomor, kar pooseblja recimo izvolitev ministra Plitvega za svojega vodjo, ker potem ne bo ostal nihče več. Vsaj normalen že ne.
Na desnici je prišlo do klasičnega trdnega slovenskega zakona, resnega razmerja dveh konzervativnih oseb, Bogovič je pogledal globoko v oči Ljudmili in obljubila sta si zvestobo, ne samo za čas tega dehtečega maja, bojda za kar dlje. Njuna zveza deluje naravna in umirjena. Verjetno nežno združena z začudenjem gledata norenje podivjanih mulcev na drugi strani spektra, ki v paniki res ne vedo, kako za vraga bi se povezali, da ne bi propadli. Janša ostaja politični samec, dolgočasen in razvlečen ponavlja mantro, da so pač največji in ne potrebujejo nikogar. Takšna logika, ki za primer državnih volitev nakazuje štart na 50+, se do sedaj še nikoli ni izkazala kot dobra. Glede na realnost Slovenije moraš, hočeš nočeš, po volitvah vseeno sklepati zveze ali koalicije. In ker smo v preteklih obdobjih gledali vedno povolilne koalicije, je očitno pri nas zavel veter predvolilnih. Eno že imamo na domnevni desni in čez nekaj dni bomo očitno dobili še eno na domnevni levici. Janša ponovno dokazuje svojo trmo in tudi zakoreninjeno zastarelost gledanja, konec koncev pa bo stranko očitno vodil kar iz zapora. Medtem ko okoli njega pomladno zaljubljeno grulijo eden čez drugega, sam ostaja zgroženo vzvišen nad takšnim početjem. Daj sprosti se malo, Janez!
Ni pa edini, ki bo ostal brez para. Novo ustoličeni stari šef Prepisovalcev Slovenije, šerif Zoki, bo zelo težko našel sogovornika, razen med svojimi zvestimi kimavčki in dvigovalci rok. Očitno ni nihče tako nor, da bi se z njim pogovarjal ali menil za sodelovanje, zveza evropskih liberalcev ni več opcija. Mencinger obžaluje, da kandidira na majskih volitvah in po razpustitvi obstoječega parlamenta bodo počasi utonili v pozabo. Razen če … seveda – zmagovalni duh Zokija ponovno prileze iz steklenice. Mož ni v življenju še izgubil nobenih volitev in nas vse pelje scat na državnih volitvah. V takšnem primeru lahko stavite zanesljiv denar, da bo nekaj ljudi na politični sceni direktno položil infarkt od vsega hudega.
Vse lepo in prav. Tako zabavno je pisati scenarij te farse, ki se piše sama od sebe vsak dan z lahkoto. Dialoge si akterji polagajo v usta sami, smešnice in kozerije obvladajo v detajle. Pa vendar … v resnici vse skupaj ni tako zelo smešno. Vse to opazuje množica razočaranih in nekoliko jeznih. To ste vi. Tisti, ki vse skupaj opazujete z mešanico začudenja, naveličanosti in gnusa ob teh zapeljevalskih trikih kariernih kravatarjev in koritnikov. Vedite, da so te predvolilne maškarade in obljube politične ljubezni zgolj strategija, zaradi katere naj bi na volišča prišli le zvesti in bi se krog vrtel dalje. Na smrt se vas bojijo. Namreč, če na volišča zakoraka vojska odločnih in treznih, bodo odleteli. Kot slabo prišit gumb na gatah. Mogoče ne vsi naenkrat, mnogi pač. Ne pustite, da vam vzamejo vaš glas s temi neumnostmi!
Želijo vas narediti naveličane, da boste na vse te volilne nedelje raje odšli na morje ali doma dremali. Ne pustite jim tega veselja. Poleg vseh teh klovnov imate na volje še nekaj izbire. Pred petimi leti je na evropskih volitvah doma ostal milijon in 100.000 ljudi. Več kot milijon. Mogoče ste bili vmes. Ne ponovite tega. Pridite in ne izbirajte med znanimi. Dajte možnost novim. Skrajni čas je.
