Glede na to, da mi ostaja vseeno nekaj upanja, da se bo udeležba dvignila proti 40%, želim zadnja dva tedna porabiti za to, da spodbujam vse tiste, ki ne mislite na volitve, da to vseeno storite. V rokah razočaranih so glasovi odločitve. Zato bom svojo prvo željo oblikoval tako – želim, da 25. maja na volitve v evropski parlament pride več kot 30% volivcev, ker drugače za naslednjih 5 let ne bomo nikoli izvedeli, kaj so želeli. Mogoče ne želijo ničesar, mogoče se jim zdi EU neumnost in parlament nesmiselno velik birokratski dinozaver. Kot lahko ujamem prepričanje mnogih, se jim zdijo evro volitve predvsem nesmiselne. Škoda.
Naslednja želja je vezana na korektno poročanje. Glede na to, da bo velik delež ljudi ostal doma zaradi svojega netočnega prepričanja, da ne morejo izbirati prav ničesar izven strank, ki jih že poznajo – in odgovornost za takšno nevednost lahko delimo tako na osebno (sami se ne potrudijo) kot medijsko (mediji dajejo prednost uveljavljenim) – želim, da bo slišati čim več informacij o majhnih, novih in prihajajočih opcijah. Zadnje ankete javnega mnenja končno upoštevajo tudi takšne liste, ki so že prehitele nekatere znane stranke. Tako Piratska stranka kot Sanjska služba na zadnji anketi pobirata po 2% glasov opredeljenih in sta tako pred Državljansko listo, ki je celo v vladi in Zares, ki je bila v Pahorjevi vladi. V dveh tednih lahko podpora naraste, sploh če bodo mediji tudi na osebnih soočenjih igrali pošteno igro in enakovredno predstavili vse.
Imam še druge želje. Glede na to, da je nekako jasno, da bodo 5 mandatov skupno pobrali na slovenski »desnici«, torej SDS in Nsi + SLS, ostanejo še trije mandati. Moja želja je, da dva mandata dobita Piratska stranka in Sanjska služba. Tistega zadnjega bi osebno privoščil Tanji Fajon osebno, čeprav je na listi SD. Takšne so moje novoletne želje s priokusom realnosti. Glede na popolno razsulo vodenja v Sloveniji kot posledici razpadle vlade je povsem jasno, da bodo zvesti volivci to maščevali s tem, da bodo dali prednost bodočim zmagovalcem majskih volitev. To bo »desnica«, ki to sicer ni, vendar je. Tukaj je zelo malo manevrskega prostora. Zadnja želja torej namenja dva mandata Alternativi. Saj veste, kako je z željami – lahko jih imamo, njihova izpolnitev pa ni tako gotova. Želje, upanja, pričakovanja … vse to so drobne iluzije duha. Sam si bom privoščil to razkošje.
Sledijo odločitve. Odločitve imajo več trdne realne osnove, saj so bolj odvisne od nas samih. Hvala vsem za odzive na tale Dnevnik, ki je z vami zadnjih 6 tednov. In bo očitno z vami še slaba dva tedna. To ni hec, to je resna naloga. Vendar, tako kot sam naslov veleva, imam tudi sam volilno pravico, ki je ne mislim vreči stran. To niso zapisi neodvisnega komentatorja, ki je prijetno cinično oddaljen od dogajanja. Tudi sam se moram odločiti in prav je, da vam to napišem. To pomeni, da boste mogoče nekateri prenehali z branjem, ko vam sporočim lastno odločitev glede svojega glasu. To je tveganje, ki ga prinaša odkritost. Tveganje z lahkoto prevzamem. Če vam naslednji odstavek ni všeč v takšni meri, da se poslavljate, potem srečno.
Letos bom na majskih volitvah v evropski parlament podprl Piratsko stranko in njenega kandidata Rolanda Benjamina Vaz Ferreira. Prepričal me je tako kandidat v svojih nastopih kot tudi svežina in vsebina programa. Čas je za nove obraze. Tako. Ostajam sicer intimni evroskeptik in nisem član nobene stranke. V danih možnostih je to odločitev, za katero lahko stojim. To se mi je zdelo nujno razčistiti in zdaj gremo lahko dalje. Dnevnik vsekakor imam namen še pisati do objave volilnih rezultatov. Torej vas prav na volilno nedeljo zvečer čaka zadnji Dnevnik v tej rundi, ki bo povzetek teh dveh mesecev. Potem bo sledil odmor. Mogoče do državnih volitev.
Še vedno trdno verjamem, da moramo navadni ljudje, brez podpore velikih medijev in kapitala, razvijati možnosti, da glasno in jasno sporočamo svoja stališča. Očitno je internet edino okolje, ki to dopušča. Iz tega razloga bo Dnevnik po vsej verjetnosti tudi po koncu te majske norije ponovno oživel takrat, ko bo šlo za zasedbo Državnega zbora in tudi lokalne skupnosti. Županska mesta niso niti slučajno nepomembna. Naš celotni politični sistem, tako volilni, strankarski in dalje, mi ni všeč. Potrebuje nujno posodobitev, prevetritev. Vsekakor to, kar imamo sedaj, ni oblika politike, ki bi bila meni osebno res po godu. Sprejemam, da je trenutno tako in še vedno upam na postopne spremembe. Do takrat igram igro, ki se ponuja.
