Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #38

Še zdaj čisto dobro ne vem, kaj točno je imel v mislih predsednik Ustavnega sodišča RS Miroslav Mozetič, ko je na srečanju slovenskih pravnikov rekel: »Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in vseh političnih norosti ustavno sodišče ne more zdraviti.« Rad pa si predstavljam, da je imel ugledni sodnik v mislih predvsem zadnje čičke-račke, ki jih je uganjal predvsem predsednik Pahor v navezi z odhajajočo Bratuškovo. Tako si pač to predstavljam, mogoče se močno motim. Pitijska izjava Mozetiča seveda pušča ogromno možnosti razlag. Vrnimo se dva koraka nazaj. Predčasne volitve imamo zato, ker je na kongresu PS zmagal Zoki. In potem je vlada razpadla, vendar še kar deluje. Pač, častno so se umaknili skoraj takoj, vendar jih še kar imamo. Ker so formalno šli, vendar jih gledamo, se je Pahor splašil in bando razpustil. Čeprav tudi Državni zbor še sprejema odločitve in res ne vem, v čem je razlika? Formalno razpuščeni so neformalno dejavni. Vsekakor pa je z razpustitvijo parlamenta začel teči v Ustavi zapisan rok, kar je moralo Ustavno sodišče upoštevati in tako imamo volitve čez dobrih 14 dni. Rad bi verjel, da je imel Mozetič v mislih predvsem to norost.

Ne mislim, da so volitve julija nelegitimne zaradi tega datuma, to je prehuda. Je pa precej neodgovorno v času, ko se večini prebivalcev Slovenije že tako žvižga za politiko, imeti volitve v razpuščenem času. Ne vidim res nobene razlike, če bi bile oktobra, saj bodo očitno vsi odstopljeni in razpuščeni delovali skoraj do tega datuma. Močno dvomim, da bomo imeli delujočo vlado zaradi tega kaj prej. Ok, pač imamo, kar imamo. Slovenci so Državno volilno komisijo (DVK) zasuli s prošnjami za glasovanje po pošti (cca. 90.000 prošenj), kar seveda tudi pomeni strošek in logistični zalogaj. DVK bo pač pakiral glasovnice na polno, lepil znamke in pisal naslove kot kamp Kanegra, Stinica pri Jablancu in Konoba Duje v Kaštelu (dva gosta iz Slovenije). Kampanja je že na polovici, pa se še nič ni zgodilo. Ležerno je moderno pravi komad.

To so najbolj pomembne volitve zadnjih 10 ali več let, tako trdim. Prelomne. Za svojo noro trditev vam predstavljam naslednje argumente. Prvič, najbolje kaže stranki, ki je še pred mesecem ni bilo in se je vzela dobesedno iz nič in maršira na vrh. Drugič, zmagovalka zadnjih volitev bo imela težave pri vstopu v Državni zbor in lahko tudi izpade, torej z vrha v nič. Tretjič, podobno se godi še eni vladni stranki, ki strmoglavlja v ničlo. Četrtič, poleg vseh novih tvorb, ki so kameleoni za 21. stoletje, imamo na voljo tudi nekaj resničnih alternativnih pobud, ki imajo dovolj poguma in organizacije, da lahko štartajo na državnem nivoju. Petič, Slovenija bo zelo težko zdržala še eno obdobje tako napačnih odločitev kot so jih sprejemale zadnje tri »krizne« vlade in če ne bo v obdobju 2 do 3 let obrata navzgor, bomo tonili. Šestič … eh za šestič pa ne vem več, kaj sem mislil, zato naj ostane prelomnost teh volitev temeljena na teh podstavkih: vzpon stricev #2, padec stricev #1, alternativa in razsežnosti krize v Sloveniji.

In te prelomne volitve bomo vrinili tik pred finale fuzbala? Mojstri smo. Udeležba bo nizka, ne glede na maso prošenj za glasovanje po pošti. Ali je lahko celo nizka v smislu 20-30%? Vsekakor pa bo pod 50%, kar očitno nikogar ne skrbi preveč. Važna je tekma, važna bi bila zmaga. Nora je ta potreba po zmagi za vsako ceno, niso pomembna sredstva in načini, samo zmaga. Lačni zmage so tudi volivci, še vedno v začudenju strmim nad sporočili znancev, ki želijo glasovati za tisto opcijo, ki bo »gotovo zmagala«. Podobno kot nekdo, ki bo na finalu navijal za favorita zgolj zato, da se bo lahko z večjim zadoščenjem naslajal nad zmago – mi smo zmagali, to so naši, jaz sem navijal … Volitve kot tekmovanje egoizmov in skupinsko merjenje dolžin tičkov.

Kampanja poteka v varčevalnih razmerah in se pri večini koncentrira na tri področja – predvolilna soočenja, ankete in socialna omrežja. Da, pravilno ste prebrali, to so glavna orodja predvolilnega boja v letu 2014. Soočenja, ki jih glavni medijski akterji še vedno pripravljajo precej pristransko in v korist velikim (še vedno ne gre iz glave uvrstitev SMC med »parlamentarne stranke«) so najcenejša. Ura in pol gledanega termina je zastonj, ker te televizija povabi sama. Tam lahko stresaš svoje puhlice, napadaš političnega nasprotnika neposredno, ker ga imaš pred nosom. Čudovito! In vse za nič penezov. Ankete javnega mnenja, kar je lucidno ugotovil Izak Košir http://metinalista.si/lastno-mnenje-ste-ga-sposobni-obdrzati/ vedno bolj mnenja ustvarjajo in ne merijo. Ponujajo nam manj možnosti izbir kot si želimo, uporabljajo sumljivo metodologijo tako vzorčenja kot anketiranja in na koncu gre vse skupaj še skozi zadnjo »analizo«, kjer nihče ne ve, ali so številke resnične ali malo prirejene. Žal, nimam zaupanja v to. Zato bo v okviru Dnevnika volivca MM štartala tudi mala predvolilna anketa, kot protiutež seveda. Kmalu. Obljubljam.

Glede socialnih omrežij pa … ja, kar cel odstavek. Na kratko rečeno, večinoma veliki igralci ne znajo uporabljati teh sodobnih orodij trženja in se obnašajo kot zadet indijski slon v butiku pihanega stekla. Twitter profil Mira Cerarja še vedno ostaja misterij. Je za njim slovenski Joey Skaggs, mojster nategov in fint? Ali Cerar v resnici tvita na način, da občestvu sporoča le modre misli, brez interaktivnosti? Še vedno povsem delujoča ministrica za delo, družino, socialo in enake možnosti Anja Kopač Mrak, ki se rada postavi na fotografijah poleg novega šefa Židana, zagotavlja, da za njo tvita »cela ekipa«, ki ni v roku enega meseca sposobna odgovoriti na enostavno prošnjo za komentar! SDS so že pred mesecem začeli s svojo ljubko poplavo selfijev, ki jim v domoljubni maniri pravijo »sebki« in se na tak način prilizujejo mladim. Glede na to, da je njihov šef v zaporu, pa to nudi tudi neskončen vir panično-paranoičnih zapisov na socialnih omrežjih, ki imajo lahko za posledico zgolj blokiranje zmešanega pošiljatelja. Možnosti, ki nam jih socialna omrežja dajejo, da lahko samostojno objavimo karkoli, ni dobro zlorabljati. Dobršna mera samocenzure je na mestu, saj zlahka postanemo bebci. Kolumnisti in blogerji smo sploh v veliki nevarnosti.

Pozor! Sledi agitacija. Pirati in Združena levica na socialnih omrežjih deluje zgledno in tako, kot naj bi sodobna kampanja delovala. Slovenci smo sicer veliko na internetu in pravzaprav poteka tudi eksperiment ali lahko majhne stranke brez velike medijske podpore in praktično brez finančnih sredstev prebijejo magični parlamentarni prag. Držim seveda pesti, da jim uspe.

Torej, samo še dobrih 14 dni. Mi pa se temu približujemo lagodno, v ritmu sambe in klokotu hladnega piva po grlu, Neymar, Robben in Messi so kandidati, očitno. Kaj pa v resnici lahko pričakujemo? Še kak bruhalen plakat v stilu »Poštenega Zokija«, vendar prav gotovo jih ne bo tako veliko, varčujemo. Pričakujemo lahko divja soočenja in poplavo sporočil na omrežjih. Kadar verniki določenih strank tipkajo, tipkajo vedno večje neumnosti, napišejo jih pa lahko na milijone. Dobesedno. Glede anket vsekakor še vsaj nekaj močnih in »vseslovenskih« merjenj javnega mnenja. Izkušnja znanke, ki so jo dejansko dobili na telefon za predvolilno anketo kaže, da je vse skupaj narejeno prekleto amatersko in fantazijsko. Povejte v katerem mesecu ste rojeni in na podlagi tega vas bomo spraševali o dveh strankah? Škorpijone z ascendentom raka sprašujemo zgolj o stranki A in B, tistim z luno v devici pa predlagamo stranko C. In ker je včasih fino razdelati kakšno teorijo zarote predvidevam, da čisto na koncu šef agencije ročno vpiše rezultate glede na to, kaj naročnik želi in kaj je še dovolj realno, da bodo ljudje pogoltnili kot vabo. Številko je zelo enostavno potvoriti, kajne?

Ne nasedajte. Mislite s svojo glavo. Berite. Pogovarjate se. Debatirajte. Bodite spoštljivi do ljudi drugačnega mnenja in odklanjate nasilne agitatorje. In na koncu – volite. Zaradi mene iz počitniškega apartmaja na Krku ali z odhodom na volišče v vaši soseščini. Ne pustite, da nam povsem ukradejo ta instrument. Mogoče ne bomo zmagali, bomo pa tam.