Stranka enakih možnosti SEM-SI (http://www.sem-si.si/), katere predsednica je Elena Pečarič, bo na prihajajočih volitvah imela za nosilca liste Jako Bitenca, ki je manj znan obraz slovenske scene. Za njega se tudi zbirajo podpisi podpore. Na javno dostopnih omrežjih izvem, da je Jaka predsednik Slovenskega konopljinega socialnega kluba in predlagatelj Zakona o Konoplji, ki je zbral več kot 11.000 podpisov. Stranka enakih možnosti se je v zadnjem času prizadevala za dekriminalizacijo konoplje, obravnava omenjenega Zakona pa je po predstavitvi v Državnem zboru kasneje bila ustavljena. Mogoče je to dober trenutek, da še sam zapišem svoje mnenje o travi in njeni legalizaciji.
O zdravilnih učinkih trave ne dvomim, prav tako pa opažam, da njeno promocijo izvajajo dolgoletni zadetki, ki večinoma v življenju vrtijo jointe. Dvomim, da travo uporabljajo v medicinske namene, temveč se pač z njo zadevajo kot smo se zadevali mi in kot se zadevajo mulci. Problem sodobne družbe v odnosu do drog ni v samih drogah, ki nas spremljajo že celo večnost, temveč v človeku, ki želi vedno več in več. Joint na teden ni težava, trije na dan pač. Človek se pa redko zna ustaviti. Kot nekdo, ki je vsaj zadnjih 10 let od blizu poskušal pomagati ljudem z različnimi oblikami zasvojenosti, so takšni izgovori povsem enaki kot pri alkoholiku, ki pije ker je tako žejen in hazardira, ker bo zaslužil.
Fantje in dekleta, bodimo iskreni! Če se ga radi zadevate, to povejte odkrito. Ni treba slepomišiti. Če je legalizacija opravičilo, da se vam ne bo več treba skrivati za vogali, povejte. Povejte tudi, da dolgotrajna zloraba trave pripelje do težke odvisnosti. To vem sam iz prakse. Tako kot vas ne slišijo uradni medicinci glede pozitivnih zdravilnih učinkov trave, vam tudi nihče trezen ne verjame, da mislite samo na zdravje ljudi. Ja? Čudi me, da je SEM-SI postala tako močna platforma tega segmenta civilne družbe, vendar tako je. Žal, ne podpiram.
Prav tako manj znano je dejstvo, da želi na volitve v Evropski parlament Neodvisna lista za UTD (http://utd.zofijini.net/2014/02/25/neodvisna-lista-za-utd-potrebuje-tvoj-podpis-podpore/), ki bo morala na nastop 25. maja zbrati 3.000 podpisov, saj ni stranka. V vseh dosedanjih debatah, tako živih kot virtualnih, sem se vedno izogibal lastnemu besedičenju o UTD, saj o tem še danes vem premalo ali zelo malo. Mislim sem, da bom kdaj v živo izmenjal kakšno tehtno z zagovornikom UTD, vendar do tega ni prišlo nikoli po spletu okoliščin, zdaj pa ne gre. Zato se lahko zanašam zgolj na prebrano na medmrežju. Se spomnite Gibanja za pravičnost in razvoj pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška? No, še obstajajo in sicer na naslovu http://www.gibanje.org/?id=2856 . Tam lahko preberete tudi marsikaj o UTD.
Po prebranem lahko rečem, da se z marsičem strinjam glede zapisanih možnih koristi UTD, vendar trdim, da gre za utopijo. Zakaj? Iz treh razlogov. Prvič, odprava različnih socialnih transferjev in drugih finančnih korektivov in njihov nadomestilo je žal v nekem doglednem času neizvedljivo zaradi zapletenosti slovenskega sistema. Takšne socialne reforme bi se lahko lotil samo res izurjen tim strokovnjakov, ki bi dejansko točno razumel ustroj slovenskega sistema v vseh aspektih. Ne gre zgolj za menjavo, temveč res zahtevno reformo. Žal mislim, da je to nemogoče narediti glede na obstoječe stanje v doglednem času. UTD je lep teoretični koncept. Drugič, še vedno ne razumem, od kje prihaja denar za UTD? Razumem, da gre za neke vrste akumulacijo vsega, kar bi Država drugače izdala za socialne transferje različnih vrst, kar v končni fazi naj ne bi imelo nobenega dodatnega finančnega bremena. Nisem prepričan, da to drži. Ali res govorimo o 300 milijonov EUR na mesec (150 EUR UTD na prebivalca x 2 milijona prebivalcev), kar pomeni 3,6 milijarde EUR na leto? V proračunu 2014 je na postavki 411 Transferi posameznikom in gospodinjstvom namenjeno 1,2 milijarde EUR na leto. Ali ne razumem, od kje vse bi se še akumuliral UTD, sem izračunal narobe (možno) ali zagovorniki UTD niso dobro premislili. Razlika je trikratna. Tretji in celo najmočnejši razlog zame osebno pa je sociološko-psihološki faktor. Zagovorniki trdijo, da bi UTD pomenil osnovno varnost za ljudi, žal se bojim, da nismo niti pod razno dovolj zrela družba, da UTD ne bi razumeli kot potuhe. Žal UTD ne zagotavlja dela, zgolj minimalno preživetje, žepnino, ker obstajam. Človek se počuti dobro, če ima delo in je koristen in ne če je vzdrževan. Ne želim, da me Država podpira, želim biti dovolj samostojen in iznajdljiv, da preživim sam, čeprav težko. Želim si sistem, ki bi vsem omogočal človeka vredno preživetje z njihovim delom, ne glede na vrsto dela in ne samo zato, ker so. Žal menim, da gre za podporo pasivnosti.
Današnjega dnevnika mi ni bilo lahko zapisati. Vem, da mnogi moji znanci podpirajo obe pobudi in bodo lahko tudi nekateri užaljeni, ker sem iskreno zapisal svoja stališča. Takšna pač so in se zaradi njih ne mislim opravičevati. Ker verjamem, da je v odprti družbi dovolj prostora za različne poglede iskreno upam, da imajo dovolj podpore, da bodo v približno enakih pogojih tekmovali skupaj z znanimi strankami. Da lahko na državnem nivoju preverijo svoje možnosti. Tako kot ne želim, da morajo ljudje v iskanju poti do zdravja biti čez rob zakona ko iščejo dilerja za svojega bolnega sorodnika tudi ne želim, da mladi vidijo smisel življenja v drogah. Razumem stisko ljudi brez denarja, vendar želim, da bi svoje preživetje lahko temeljili na svojem uspešnem delu v korist sebe in drugih ter ne na državni pomoči v tej ali drugi obliki. Država je zame organizacija našega družbenega življenja, na katero smo prenesli nekatere skupne naloge – zdravstvo, šolstvo, policijo in tudi socialo. Ni pa Država naš servis, ki nam bo omogočal preživetje samo zato, ker pač smo.
