Tukaj sem, eden izmed tistih, ki bo 25. maja letos odšel na volišče in tam nekaj naredil. Ali pa seveda nedeljo raje preživel nekje drugje in se mi bo žvižgalo. To slednje bo po napovedih storilo približno 70% volilnega telesa. Sam po vsej verjetnosti ne. Namreč do sedaj, odkar imam volilno pravico, sem bil na vseh volitvah. Razen v drugem krogu zadnjih županskih volitev, ker sem bil v priporu, oziroma tehnično ravno tisto nedeljo na sodišču daleč stran od Ljubljane, ko je sodnica odločala ali bom ostal v priporu. No, skratka, ta abstinenca se mi lahko verjetno oprosti.
Za vse načrtovalce predvolilnih kampanj in strankarske PRovce je verjetno dobro, da spoznajo svojega potencialnega sledilca. Imam 41 let, kot pravnomočno kaznovan ne morem kandidirati, sem univerzitetno izobražen in poročen. Otrok nimam. Nikoli nisem bil član nobene stranke. Poznavanje mojih prejšnjih izbir vam lahko da nekaj namigov, kam pes taco moli oziroma volivec pisalo.
Ne vem čisto točno za vsa svoja obkrožanja v preteklosti, malo preveč jih je bilo, vendar sem prepričan, da sem kdaj obkrožil v preteklosti LDS, kar mi je kar malo žal, in prepričan sem, da sem vsaj enkrat obkrožil SD, kar mi je globoko žal in česar se celo malo sramujem. Drugače sem izbiral kandidate Akacije, če sem le imel to možnost, saj mi je Marko Brecelj faca in sem malo alter. Sem potem videl, da smo zbrali 0.4% na državni ravni. Za predsednico države sem volil Eleno Pečarič, ko sem imel to možnost. Stranka enakih možnosti (SEM) mi je obetala. Kadar v zadnjem času teh možnosti nisem imel, sem volil Chucka Norrisa, ki sem ga sam dopisal in v zadnjem poskusu, da dobimo predsednika Republike, sem zapisal in obkrožil skakalca z roba vesolja Felixa Baumgartnerja. Verjamem, da Slovenija v takšnem stanju kot je, potrebuje superheroja. Mnogi so takšna dejanja označevali kot norčevanje iz volitev in kot protiproduktivni negativizem, saj tako dajem zagon nasprotnikom ne vem česa. Sam sem odgovarjal vedno, da želim imeti dobro izbiro in ne izbiro manjšega zla in da ne želim voliti proti nekomu tako, da moram voliti ZA nekoga, ki mi pa tudi ni všeč. Meni se zdi takšna izbira ponižujoča do mene samega. Nisem pa bojkotiral in dvomim, da bom letos.
Zaplete se lahko edino pri tem, da kot obsojenec na hišni zapor ne smem zapuščati bivališča izven dogovorjenih ur in volitve niso začrtane v mojem načrtu. Očitno bo o tem moralo odločati sodišče in volilna komisija ali kaj. Povsem možno je, da mi bo na koncu celo kršena moja pravica, da grem na nek način do volišča in tam oddam svoj glas. Bomo videli. Upajmo na najboljše. Da bom v nedeljo 25. maja nekako lahko glasoval po svoji vesti. Svoji, ne tuji.
Kar se tiče medijske izpostavljenosti mene kot volivca: nimam televizorja in ne gledam televizije, občasno poslušam radio in to samo Val 202 in Radio SI, časopisov ne berem v papirnati obliki. Moje fizično gibanje je omejeno na en kilometer sem in tja in tam me lahko dobite na jumbo plakatu. Na nabiralniku imam prečrtane reklame in tudi, kadar kaj zaide »slučajno« v pošto, leti v kartonasto škatlo poleg. Vse informacije dobim na internetih, torej tam tudi pogledam kakšne posnetke, ki so bili originalno na televiziji in seveda članke, ki so bili izvorno na papirju. Berem bloge. Zmerno tvitam. Furam svoj blog in sem dejaven na Facebooku.
Kar se tiče političnega prepričanja sem precej zmešan. Kadar govorimo o pravicah šibkejših in zatiranih ter o socialni pravičnosti sem z vsem srcem levičar. Kadar govorimo o smiselni omejitvi nekaterih pravic sem desničar. Liberalen v smislu enakih pravic za vse in konservativen glede represije. Če bi beseda tekla o zaščiti slovenskega kmetijstva, sem nacionalen. Lila pikčast bi rekel Iztok Mlakar. Zmešan pač. Hm, kako naj vam to razložim? Recimo, na referendumu o Družinskem zakoniku sem glasoval PROTI, vendar ne zaradi posvojitev istospolnih, ki jih srčno podpiram, temveč zato, ker je bil Zakonik napisan zanič in ga itak nihče ni bral dlje od člena 10 ali tam nekje. Zaščita otrok je bila zapisana sramotno nestrokovno in šalabajzersko.
Glede na to, da so volitve v Evro parlament, so mogoče ilustrativna tudi stališča okoli tega. Meni se zdi cela Unija navadna birokratska farsa in požiralnik denarja, zato si želim vedno več evroskeptikov v Evro parlamentu, ki bodo zadovoljnim evrokratom brali levite in jim vlekli dol od recesije posrane gate. Sem tudi precej proti članstvu v NATU. Ali sem torej anarhist? Hm, glede na to, da želim več evropskih pravnih norm v slovenski zakonodaji okoli otrokovih pravic, bi temu težko pritrdil.
Torej, to je okvir, katerega naj bi zadovoljila ena od strank s svojimi kandidati. Glede na razvoj predvolilne tekme v teh težkih časih jih bomo vse potencialne izbrance spoznali tudi na straneh tega dnevnika. Ko ga bodo kolosalno pokronali, se bomo na ta račun smejali in če bo kdo pogruntal kako modro, jo bomo podčrtali.
Sicer dajem samo en glas, vendar zraven pišem blog in sem aktiven na socialnih omrežjih. Včasih moje pisanje tudi kdo prebere, iz česar bi se dalo sklepati, da lahko tudi kaj vplivam na mnenje ljudi. Že iz tega razloga bi bilo dobro, da ste z menoj prijazni in mi ne ponujate največjih neumnosti, zapakiranih v celofan odličnosti, ker bom o tem pisal v tem dnevniku. Torej, previdno. Se beremo.
