Do vseh cifer za sledeče matematične izračune sem prišel brez inštituta, brez Toša, brez gomile denarja. Samo splet in kalkulator. Da ne bo pomote. Aha … in glede na namige bolj škodoželjnih, za menoj ne stoji nobena stranka, interesna skupina, iniciativa, klub ribičev prostega sloga, društvo ljubiteljev uživanja lagodnega popoldneva ali kaj podobnega. Tudi nihče ne financira tega pisanja. Če pa se javite, vam na privatno sporočim svoj milijonski račun na Kajmanskih otokih, ki z veseljem sprejema zajetne čeke podpore.
Gremo k številkam! 1.710.000 ljudi v Sloveniji ima volilno pravico. Približno 513.000 jih bo tisto nedeljo prišlo na volišča in še to je precej optimistična napoved. Najbolj preprost izračun pokaže, da bo že podpora v povprečju 64.125 volivcev tisto število glasov, ki bo nekoga izglasovalo. Zelo surovo in na oko. V povprečju bo potoval v Evropo vsak izmed poslancev s podporo 3,75% resnične volilne baze. 96,25% volivcev ne bo glasovalo za njega ali njo. Mnogi sicer tako, da bodo ostali doma. Noro. Seveda se lahko ta številka še veliko zmanjša, če bo udeležba še manjša. Sklepam pač iz leta 2009 in delam grobe zaključke.
Da pa ne bom pisal preveč na pamet, se oziram h golim številkam zadnjih evropskih volitev. Nsi je takrat dobila skupaj 76.866 glasov, od tega preferenčnih 43.499 Lojze Peterle, iz tega je ven prišel 1 mandat. Socialni demokrati (SD) so dobili skupno 85.407, kar je pomenilo dva mandata, in posebej Zoran Thaler 38.849 glasov. SDS so zbrali 123.563 glasov in v času volitev dva mandata, Milan Zver pa se je lahko pohvalil z 70.044 preferenčnimi glasovi. Zares so skupaj dobili 45.238 glasov in posebej Ivo Vajgl 21.031 – to je bil en mandat. Ter 53.212 je šlo za LDS in za Jelka Kacina 36.868, kar je bil tudi en mandat. Decembra 2011 je z ugotovitvenim sklepom dobila SDS še en mandat, saj je skupno Slovenija imela od takrat dalje 8 poslancev in po številu glasov je naslednji stolček pripadal tej stranki. Udeležba na volitvah 2009 je bila 482.136 volivcev in 18.586 glasovnic je bilo neveljavnih.
Torej, glede na splošno nezadovoljstvo nad slovensko politiko lahko pričakujemo celo nižjo udeležbo kot leta 2009, izkušnje iz 2009 pa kažejo, da je nekje 45.000 glasov že skoraj varna polička, ki zagotavlja en mandat. Ivo Prebežnik Vajgl je osebno dobil samo dobrih 21.000 glasov, ostale so prispevali drugi člani liste in se je uvrstil. To pomeni zgolj 1,22% volilnega telesa. Med stotimi zgolj eden. Manj kot je bilo obiskovalcev legendarnega koncerta Siddharte za Bežigradom. Kdorkoli bo po 25. maju slavil zmago takšno ali drugačno, bi se lahko navzel nekaj skromnosti in priznal, da ga v resnici podpira izjemno majhno število ljudi glede na celotno volilno telo.
Kaj nam kažejo naše slavne ankete javnega mnenja? Merjenje javnega mnenja je v Sloveniji doživelo nekaj hujših udarcev v bližnji preteklosti, verjetno še najbolj bolečega leta 2011 na predčasnih volitvah v Državni zbor, ko niso zaznali zmage Zokijevih PS. Tisto je bil kar šok. No, kakorkoli, ankete bodo. So že. Začetne in otipalne.
Relativni zmagovalki naj bi bili (anketa Delo 22.3.2014) SDS in NSi/SLS (okoli 20%), sledita SD in presenetljivi SNS (10%), LDS in Kacin 5% ter potem gužva okoli 3%. Če bi šlo to za odstotek dejanskega prihoda na volišče, potem to ne bi zadostovalo za mandat in bi bila razdelitev mandatov mogoče takšna: 3 SDS, 3 Nsi/SLS in po en zanesljiv mandat za SD in SNS. Ali pač prerivanje med LDS, Desus, DL in še kom za zadnji mandat? Nekdo bo tukaj ostal dolgih nosov: PS, Zares in tako dalje … kaj pa Združena levica, Pirati in Solidarnost? LDS ima bolid ali samo bankrot? Po anketi LDS obstaja, dokler obstaja Jelko. Zraven je seveda še pobuda Sanjska služba, lista, ki bi v primeru izvolitve žrebala kandidata. Nacionalisti z Jelinčičem takrat še niti niso objavili ali sploh štartajo, pa so že bili četrti. Zdaj že vemo, da se bo Zmago boril za evropski stol. Brez panike. To je vse šele ogrevanje, saj se prave predvolilne mašine sploh še niso zagnale.
Računam sicer, da se bo PS uspela malo spraviti k sebi in se resno boriti za tisti zadnji glas. Tako bi lahko NSi/SLS odščipnili en mandat in bo razporeditev 3-2-1-1-1, kar pomeni, da bi lahko opozicija slavila zmago s 5 mandati in pozicija poraz s 3 (SD+PS+Desus). V tej računici nisem zajel nepredvidljivih SNS. Seveda je vse še zelo odprto in nejasno, se pač malo igramo s številkami. SDS ima zvesto volilno bazo in Peterle konservativno naravnane volivce nagovarja uspešno. Trenutno se boj za zmago kaže med tema dvema strankama in vse skupaj pomeni hud poraz za pozicijo. Bomo videli.
Tole je bil zdaj matematični miš-maš na podlagi prvih anket. Kaj pa mene zanima? Moj načrt je, kako spraviti do mandata enega evroskeptičnega poslanca. Cilj je torej 45.000 glasov, kar je samo 2,5% volilnega telesa. Kako bi lahko to dosegli?
Na Facebooku imam 5000 »prijateljev«, na svoji Facebook strani 1.700 sledilcev, na Twitterju 450 in na spletni strani približno rednih 2.000 obiskovalcev. Seveda se mnogi med njimi podvajajo, vendar z nekaj slepomišenja se lahko hvalim, da me bere približno 10.000 ljudi, saj se vsi tudi ne poklikajo. Če bi vsak od njih prepričal 4 do 5 svojih prijateljev, sorodnikov in znancev v takšno izbiro kot jo bom mogoče čisto na koncu našega druženja predlagal in če bi vsi prišli v nedeljo oddati listek, je to doseg med 40.000 in 50.000, kar zadostuje za en mandat. Ali res?
Seveda je to gola teorija. Od 5.000 Facebook »prijateljev« jih je res aktivnih zgolj 50, naslednjih 450 občasno kaj komentira, kar 4.500 jih nemo opazuje in ne rečejo nič. Med njimi so tudi seveda podporniki strank, ki jih sam ne maram ali jih ne bi podpiral. V celoti nekega bralstva, ki mogoče doseže 10.000 ljudi je res aktivnih zgolj 100. Pogojno aktivnih je 900 in 9.000 je povsem pasivnih opazovalcev. Vendar … ali bodo opazovalci, ki so tiho kot miške, v resnici šli v nedeljo tja metati neke listke v skrinjice? Ali bodo ostali doma? Tega pa res ne vem. Nimam pojma. Lahko pa sanjam.
Gremo naprej, glede na to, da nimam takšnega spletnega vpliva, da bi bilo to lahko zanimivo. Jonas Žnidaršič, fotr Twitterja, ima 13.000 sledilcev na Twitterju, iz česa je nastala šala, da ga spremljamo vsi, ki sploh smo na Twitterju v Sloveniji. Če bi Jonasu torej padlo na glavo, da podpre kakšnega kandidata, bi imel neposredni vpliv na 13.000 ljudi. Ilka Štuhec je pred dnevi razburkala slovensko javnost s svojo fotografijo zahvale za 10.000 »všečkov« na svoji FB strani. Razburjenje je nastalo zato, ker je na postelji pozirala v smuk preži in listkom tako, da se je dalo slutiti, da je Štajerka povsem brez krpice obleke na sebi. Sama je hitro pojasnila, da je oblečena tako v majico in športne hlače, vendar domišljija je že delala, v enem dnevu je dobila 1.000 novih sledilcev. Jakov Fak, ki razveseljuje z duhoviti zapisi na svoji FB strani pa ima celo 51.500 sledilcev, kar pomeni več kot prag za vstop v EU parlament. Komični duet Lado Bizovičar in Jurij Zrnec imata skoraj 58.000 sledilcev. Siddharta pa po številu podpornikov (86.500) prešibajo število volivcev SD na zadnjih EU volitvah.
Zanimivo bi bilo, če bi slovenski politični piarovci začeli še bolj intenzivno uporabljati takšne mnenjske voditelje, ki so prisotni na spletu, ki pa po vsej verjetnosti v ta cirkus sploh nočejo vstopiti. Tako kot velika večina volivcev, ki sploh ne bodo prišli. Več kot milijon ljudi bo ostalo tiho. In to je za slovenske razmere veliko. Nimajo volje, želje, kandidata ali pa so tako močno jezni na slovensko politiko, da jim na tak način kažejo svoj prezir. Ali pa jim po domače povsem dol visi za vse skupaj in bodo šli na izlet, dobro kosilo in v kino. Tudi prav.
