Vajgl. Ivo Prebežnik Vajgl. Prvi brambovec Zaresa o zunanjih zadevah je s sivino svojih las prestopil med Sive panterje. Bemti, kdo je še ostal v Zares? Gantar in Nikolovski. Oziroma, kje je Grega Golobič? Aha, nikjer. Mimogrede, kot nosilka liste Zares – socialno liberalni bo štartala enoletna ministrica za gospodarstvo Darja Radič. Nevidna. Ok, pa dovolj o Zares, ki ga v resnici ni. Še vedno jih je več od številke v odgovoru na vprašanje, kdo je ostal v LDS? Očitno samo Jelko Kacin, ki se posveča približevanju Srbije EU. Vau! Zakaj omenjam tako LDS kot Zares? Vajgl je bil namreč kandidat LDS in potem vmes postal Zares in je zdaj Desus. Ojej. Prebežnikov ne maram in tudi glasu za Desus ne bi dal. Zakaj? O tem kdaj kasneje. Vajgl skuša prepričati s svojo umirjeno držo, vendar imam občutek, da mu srce čisto preveč bije za to nesrečno Unijo. Žal si v vsem svojem zanimanju za politiko nisem zapomnil niti ene same politične drže Vajgla, ki bi bila omembe vredna. Žal ne. Po poizvedbi novinarjev Siola, s čim se lahko pohvali, ostaja v spominu njegovo zanimanje za Zahodno Saharo in Gorski Karabah. Omlednost pa tudi ni vedno umirjenost.
Raketa Peterle. Kaj je nastalo iz povsem zmedenega in neukega prvega predsednika vlade Slovenije? Veliko. Obrusil se je, nabral izkušenj. Dalj časa se že sprehaja po zglajenih parketih evropskih institucij in si je tam nabral nekaj ugleda med konservativnimi politiki. Od orglic do žlahtne konservativnosti. Pogosto je tako, da človeka, ki ga dolgo ne vidimo okoli domačih političnih kozolcev, bolj cenimo. Nekaj takšnega je pojav Janeza Potočnika, ki je že dolgo odsoten, nam je pa precej všeč, ker je Slovenec pač v Evropski komisiji. Pa nič takega ni naredil. Za SD pa ne bo dal imena. Tudi Peterle ni nič takega naredil. Sam se baje precej angažira na področju boja proti raku, kar je vsekakor pohvalno. Nadalje pove, da je znak zaupanja Evropejcev tudi izdelava »do zdaj najpomembnejšega poročila o sporazumu za strateško partnerstvo med EU in Japonsko« (vir: Siol). Nič ne vem o tem in ostaja dejstvo, da ga ne vidimo tukaj med našimi dežurnimi političnimi harmonikaši in že zato ni mogel narediti večje neumnosti. No, samo to seveda ne more biti razlog, da bi ga podprl. Je pa samo njegova pojava lahko dovolj, da bo skupna odprava NSi/SLS vzletela in pristala v Bruslju celo s tremi astronavti. Lojze bo med njimi.
A Tanja Fajon kandidira spet? Ker ona je ok punca, ne samo zato, ker smo pred davnimi leti skupaj igrali odbojko in ni preveč hudo zabijala, temveč je razumna. Zavzemala se je za socialne teme, če je odprava vizumov za Balkan takšna tema. Odgovarja na Twitterju in tudi na mail, odzivna. Vendar žal je v napačni stranki – SD. Kot sem zapisal v dnevniku številka 1, sem samo enkrat v življenju obkrožil SD in mi je še zdaj žal. To je bilo ravno takrat, ko so potem dobili 2008 volitve in v svetovnem trojčku z LDS in Zares zajebali vse, kar se je dalo. Pahor seveda, kdo pa drug. Tanja, sori … če bi bila neodvisna in še evroskeptična, vsekakor. Vendar ko vas vidim zbrane v krogcu okoli Schultza … eh me mine. Res me mine. Od poznanih likov si bila najbližje temu, da bi te lahko podprl. Ker pa vem, da ne volimo ljudi, temveč liste … ne.
In seveda, reformiranim komunistom, ki so zdaj že nekaj časa SD, po pravilu največ škode naredi njihov vodja. Tako sedanji kot prejšnji. Ponovitev zgodbe iz davnih 80ih in kandidatur znotraj UK ZSMS, kjer sta se Borat in Lukšičenko že kdaj borila za kak stol. Borat je zdaj daleč najslabši predsednik Republike v naši kratki zgodovini, zmeden in samovšečen, njegov naslednik na vrhu SD pa aroganten in medijsko povsem neprimeren. Baje želi Lukšičenko poskusiti tudi v Evropi. No, čeprav je ideja, da se ga tako znebimo za cel mandat v domovini, na prvo žogo zelo privlačna, se volivci ne smemo tako igrati s svojimi glasovi. Konec koncev bo podprl vsako idejo bivšega maoista Barrosa in že (večkrat) omenjenega Schultza. To je pa malo preveč nevarno.
Na listi SDS ne bomo več videli Romane Jordan, kar je meni osebno škoda, ker proti njej nimam kaj napisati. Mogoče tudi ne kaj ZA njo, je pa nekako razočarana nad politično kulturo tudi v Sloveniji in se bo raje posvetila zasebnemu in ne javnemu življenju. Tudi prav. Pametna punca. Iz njene stranke bo plamenico nosil Milan Zver. Maneken v vrstah desnih. Kandidat za vsako nalogo, od predsednika države do šolskega ministra. V svojem mandatu se je baje boril za mlade in odrinjene (vir: Siol), celo ženske žrtve nasilja. Opa! Moje področje zanimanja. Samo … khm … ne vidim niti enega rezultata njegovih prizadevanj. Aha … med ranljive skupine prišteva tudi mlade kmete in kmečke ženske in prepričan sem, da je tja vložil veliko energije, saj ga na področju zaščite oškodovank nasilja ni videti. Za kmečko področje pa se res zanimam manj. Zofija Mazej Kukovič se je tudi zanimala za obdelovalno zemljo, žal pa ima to neprijetno lastnost, vsaj zame, da mi je osebno tako antipatična, da bi lahko tudi lastnoročno reševala emigrante pred Lampeduso, pa je ne morem voliti.
Tam v Evropi smo nazadnje imeli še Mojco Kleva Kekuš, ki je nadomestila podkupljivega Zorana Thalerja iz SD. O njej pa res nimam mnenja. Ne poznam. Simpatična. To je pa premalo.
To so znani liki, znani obrazi, ki so prodajali zgodbo in jo, nekateri, bodo tudi v prihodnje. Razumem, da je politika EU parlamenta oddaljena od male dežele hribčkov in modrega morja, vendar žal njihovega vpliva nismo zaznali niti v smislu lahkega piša mimo naše bede. Bili so tam in smo skoraj pozabili na njih. Glavni očitek vsem je v tem, da žal nimam nobenega vtisa, da so tam zastopali karkoli takšnega, čemur bi rekel – zastopali ste moje interese. Niti enega odmevnega nastopa, ki bi ga našel na spletu, ostrega govora pred zbranimi poslanci. Nič. Mi zamerite, da imam vtis, da ste tam samo sedeli in ob pravih priložnostih glasovali. Letos se bo pojavilo tudi kaj novih obrazov, pa o tem drugič.
