Veste, v resnici me sama ideja za tistimi nesrečnimi izjavami na listku predsednika Cerarja ni zmotila. Sploh ne! Tudi sam pogosto v čveku rečem nekaj podobnega, da pač ni čas za tarnanje, temveč da poiščemo pot iz zagate. S tem nimam težav. Imam pa težave tako z načinom, saj je listek na govornici vreden učenca v osnovni šoli, kot tudi s tem, da nam o tem pridiga gospod, katerega ministri so profesionalni kradljivci in potem vse skupaj deluje kot slaba šala. Zato je bil posmeh nad naduto potezo premierja na mestu. Poglejmo, kaj je še novega v deželi, kjer pijani župani povzročajo prometne nesreče in so žaljivi do policistov.
Ta kolumna je posvečena točno določeni skupini zavzetih strokovnih delavcev iz Črnomlja, s katerimi sem preživel zanimivo popoldne. Vsi so bili tam v svojem prostem času, kar je manjši čudež v teh časih. In nikomur se ni mudilo, da bi gledal na uro. Hitro je padla šala, da so seveda tam, ker prejemajo dodatek na stalno pripravljenost – kot njihova šefica. Vas je kaj sram ministrica za šolstvo, ali ste svoj dolg že poplačali v evrih, za etičnega se vam pa žvižga? Kakorkoli, vaši uslužbenci v svojem prostem času sedijo na pogovornem večeru zgolj zato, ker iščejo poti za pomoč tistim učencem, ki imajo take in drugače težave. To počnejo, ker imajo svojo notranjo motivacijo. In zato jim gre pohvala. Vam v Ljubljano pa velika črna pika.
Graja vam ne pripada zgolj zato, ker imate lepljive prste, ko je treba. Tega smo očitno od oblastnikov postali že vajeni, nič novega. Bolj me jezi dejstvo, da ste od konkretnih težav na terenu tako odtujeni, da bi verjetno na tem pogovornem večeru zgolj jecljali o dobrih namerah, smernicah, pravilnikih v nastajanju in evropskih usmeritvah. In s tem si lahko pedagog v razredu pomaga približno toliko kot z bodečo žico le nekaj metrov stran. Oba pojava prihajata iz istega vira, katerega najbolj opazna lastnost je neučinkovitost. Birokratski ukrepi se lepo berejo na listu papirja in to je tudi vse.
Medtem pa resnični ljudje poskušajo najti pot iz resničnih vsakodnevnih težav na najbolj kreativni način. Tega ne boste našli v svojih papirjih. To je možno doseči zgolj v iskreni komunikaciji, poskusih in napakah ter veliki meri poguma. In pogum sem videl tam na jugu Slovenije, pogum navadnih ljudi s srcem. Vidite, tega ni mogoče kupiti. Imaš ali nimaš. Enostavno. Ali se vam zdi, da že tarnam? Upam, da ne.
Razlika med umazano resničnostjo in glamuroznostjo vladnih sobah se povečuje. Na eni strani recimo mladi ljudje z vedenjskimi težavami in njihovi učitelji ter na drugi odločevalci brez strokovnega znanja in brez srčnosti. Pretiravam? Poenostavljam? Posplošujem? Možno. V teh nekaj vrsticah je zelo težko zajeti celoten obseg problematike naše družbe. Skušam vam pokazati in ilustrirati, da je ta prepad res ogromen in zato pogosto uporabljam grobe primerjave. Da bi se že kdo resno zganil in naredil odločne korake v drugo smer. Upanje me glede šolstva mineva, daleč smo zabredli. Podobno je na področju zdravstva in sociale. Sesuti stebri družbe se bodo boleče poznali. In sprememb seveda ni, ker ljudje na pravih mestih nimajo prave motivacije: Ker za njo ne obstaja dodatek za tekoči račun.
Dodatek za motivacijo so objavili v časopisu Svet24 dne 13. februarja 2016
