Sam dojemam stopnjo socialnosti države v ugotavljanju, koliko je Država sposobna dejansko zaščititi šibke člane svoje družbe, ki se niso po lastni krivdi znašli v težki življenjski situaciji. Ta ni ozko vezana na samo finančno preživetje. Zato v tem prispevku ne bo stavkov o Univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Veliko premalo vem o tej tematiki, da bi bilo higienično pisati o tem. Obstajajo pisci in govorci, ki vedo več. Torej, ne pišem o preživetju v smislu preskrbljenosti. Zanima me odziv družbe na pojave nasilja na račun šibkejših, njihova sistemska zaščita. To je kriterij socialnosti države zame, ne količina denarnih socialnih transferjev. Ne želim, da zveni, kot da so denarne pomoči, invalidnine, otroški dodatki in drugi državni evrski prispevki socialnosti nepomembni, nikakor. Pozornost obračam proti drugi, meni bolj pomembni tematiki – zaščita ranljivih. Slovenija je v tej kategoriji zrela za ponavljanje razreda, saj je ocenjena negativno. Ne izpolnjuje minimalnih standardov socialne države po omenjenem kriteriju.
27. marca 2011 je slovenska javnost obnemela ob tragediji na Zaloški cesti v Ljubljani. Oče je skozi okno vrgel svojega otroka in mu sledil v smrt z lastnim skokom. Bivši policist s porazno kartoteko nasilniških dejanj v službenem času nad Romi, po prestani zaporni kazni zaradi nasilja nad bivšo partnerko izpuščen na prostost brez načrta postpenalne obravnave, saj sta si dva CSD – Črnomelj in Ljubljana Moste-Polje podajala papirje glede pristojnosti. Iz zapora naj bi pošiljal grozeča SMS sporočila preko telefona, ki ga seveda v zaporu naj ne bi imel, vendar to so že podrobnosti. Potem je umrl otrok. Danes, skoraj tri leta kasneje, nismo zaradi tega grozljivega primera nič boljša družba. Popolnoma nič se ni zgodilo na podlagi ugotovitev socialne inšpekcije, ki je tokrat celo mlahavo ugotovila nepravilnosti. Nobene odgovornosti, nobene spremembe sistema obravnave nasilnikov. Ljudje, ki so bili odgovorni za posredovanje in zaščito tega konkretnega otroka po svoji službeni dolžnosti so še vedno javni uslužbenci in rešujejo podobne primere. Negativno!
Slovenska Ustava v členih jasno opredeljujejo pravice in dolžnosti staršev in enakost otrok rojenih zunaj zakonske zveze z otroci rojenimi v zakonski zvezi, tako v členu 54, ter v posebnem členu 56 daje vsem otrokom pravico do uživanja posebnega varstva in skrbi v skladu s starostjo in zrelostjo. Vsem otrokom naj bi tako ustava zagotavljala posebno varstvo pred socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Še posebnega varstva pa naj bi bili deležni otroci, za katere starši ne skrbijo. Ustava določa, da bi takšno varstvo in položaj otrok moral v Sloveniji urejati zakon.
Zakone v Sloveniji seveda imamo, vendar teh zahtev ustavnih določil ne izpolnjuje in to ni ugotovitev tega časa. Prof. Zupančič v spremenjeni in dopolnjeni izdaji Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) s številko 6 že leta 2001 na strani 17. Zapisal (citiram): »Predpisi o postopku so v zakonu (ZZZDR) nezadostni, nekateri neustrezni; subsidiarna uporaba pravil zakona o pravdnem postopku, zakona o upravnem postopku in zakona o nepravdnem postopku pa ne pride več v poštev pri reševanju vseh družinsko pravnih vprašanj. Predpisov o izvršbi ZZZDR sploh ne vsebuje. Določbe zakona o izvršilnem postopku in zakona o upravnem postopku o izvršbi pa so slabo uporabljive…«. Zakonodajalec z novelo ZZZDR leta 2004 stanja na področju varstva otrok ni kaj dosti popravil, odpravljene so bile le določene pomanjkljivosti, na katere je opozorilo Ustavno sodišče s svojimi odločbami. Sklep je, da z nobenim zakonskim aktom Slovenije ni povsem omogočeno uresničevanje pravic otrokom, ki jih navajata Konvencija ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic iz leta 1996. Obe konvenciji je Slovenija ratificirala leta 1999.
Država prav tako načeloma varuje družino, starševstvo, materinstvo in očetovstvo ter otroke in mladino. Ustavne določbe veljajo za celotni pravni sistem in zato ne zajemajo samo družinsko pravnih ampak tudi druge oblike varstva. Takšno varstvo naj bi bilo tudi recimo s strani organov preiskave in organov pregona (policije in tožilstva) v primeru nasilja v družini. Poleg tega sem prištevamo storitve in dajatve socialnega varstva, predšolskega in šolskega sistema, državi pa gre naloga ustvarjati pogoje, da lahko družina funkcionira brez vmešavanja s strani tretjih oseb. Seveda je to zgolj teorija. Celotni sistem varstva se je izrodil do te mere, da država Slovenija pravzaprav onemogoča družini večino storitev, ki bi jih bila dolžna urejati tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah! Onemogoča na več načinov: bodisi nima urejene zakonodaje, bodisi je položila na pot kopico birokratskih ovir, bodisi zaradi kroničnega neznanja in/ali lenobe javnih uslužbencev, bodisi sistemske skorumpiranosti institucij, ki bodo ena drugi venomer krile hrbet. Nasilje v družini, ki ima celo svoj področni zakon za preprečevanje le-lega, je nazoren primer neučinkovitosti sistema v praksi, gledano globalno.
Ker ustava določa posebno varstvo otroka, s tem nalaga zakonodajalcu varstvo otroka po zakonih na vseh področjih. Če gre za ogroženega otroka znotraj družine, mora država evidentirati rizične družine, ter jim pomagati pri vzgoji in varstvu otrok, pri razrešitvi konfliktov znotraj družine ter z drugimi oblikami socialne pomoči družini ter otroku. Torej, da ne pozabimo – naloga država je v prvi fazi dejanska pomoč družinam in ne takoj posredovanje (recimo odvzem otroka). Ta pomoč naj bi bila celostna, družini prilagojena in strokovna. V tem trenutku ni niti volje niti delovnega časa, še manj strokovnega znanja, da bi strokovni delavci družinam dejansko svetovali na učinkovit način. Številke teh temeljnih storitev socialnega varstva (osebna pomoč in pomoč družini za dom) so zanemarljive. Tega se skoraj ne počne, čeprav je temeljno!
V primeru nasilja v družini mora nemudoma ukrepati policija in organ pregona, sodišča pa morajo storilca z ukrepi, ki so v njihovi pristojnosti, nemudoma umakniti. Tako nalaga Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Pa je to po 5ih letih od uveljavitve zakona resnično pravna norma, pravilo? Žal ne. Še vedno se nasilje v družini obravnava nekje kot prekršek, celo se pišejo plačilni nalogi obema, torej storilcu in oškodovancu, nasilje se minimalizira, spregleduje psihično, ekonomsko in spolno nasilje in tako dalje. Vsekakor so v posameznih primerih izobraženi in odločni policisti in policistke speljali primer na zakonski način. Na mnogih CSD pa še vedno ob težjih primerih nasilja domnevni strokovni delavci zmrznejo, v paniki niso zmožni sprejeti nobene odločitve, ko pa jo sprejmejo, je običajno napačna in v škodo oškodovancem. So v primeru deklice na Zaloški resnično storili vse, kar jim zakon nalaga?
Po uvodu je čas, da natančno pregledamo posamezna področja, kjer so nujne spremembe. Skozi prispevek boste lahko sledili konkretnim predlogom, kaj je možno in morda celo nujno storiti na teh področjih z namenom povečanja varstva pravic otrok kot ene izmed izpostavljenih šibkih skupin prebivalstva. Marsikateri predlog se nanaša tudi na druge ranljive skupine.
Družinski zakonik je v zadnji verziji neslavno propadel, kar glede na borno vsebino vladnega predloga niti ne preseneča in je celo dobro za slovenske otroke. Predlog, okoli katerega je bilo v letu 2011 toliko govora, in to zgolj okoli enega samega člena, je bil politično skrpucalo. Papir nastaja od leta 1998, selil se je iz predala v predal, imel kopico podpornikov, nasprotnikov in lektorjev. Vsak je kaj dodal in kaj odvzel, nastalo pa je kilavo dete, ki bi za otroke prinesel celo dodatno škodo. Vendar ta predlog je že zgodovina. Sedanja ministrica za delo, zaposlovanje, socialne zadeve, družino, enakost, mlade in stare Anja Kopač Mrak napoveduje, da se bo Zakonika ponovno lotila. Veste, Zakonik v resnici potrebujemo, sodoben in učinkovit, saj, kot ste lahko prebrali v uvodu, obstoječa zakonodaja ne ščiti tako kot bi morala. Vendar ministrica, kot je videti, od besed ni prešla v dejanja. Vsaj javno ne. Lahko pa je ponovno namenila denarna sredstva podjetju za izdelavo zakonov, tako je bilo leta 1998, in že nastaja nov zmazek. Možno, da notranje pravne služne ministrstva pripravljajo predlog. Če je tako, brez vidnega prispevka civilne družbe in nevladnega sektorja. Brez ustrezne analize stanja na področju varovanja otrok in njihovih pravic v praksi v vseh institucijah, ki imajo javna pooblastila za delovanje na področju odločanja o pravicah in koristih otrok, ne bo šlo. Predvsem na sodiščih, centrih za socialno delo, tožilstvu in policiji. Šele po jasno ugotovljenem dejanskem stanju in široki razpravi med nevladnimi organizacijami, ustanovitvijo pravih Družinskih sodišč, pravih Družinskih svetovalnic se lahko pristopi k dejanski izdelavi Zakonika, ki bo življenjski, sodoben in tudi ustrezal dejanskemu stanju v Sloveniji in ne samo neka papirnata tolažba za EU in slovenske birokrate.
Preživnine in predvsem njihov neplačevanje, izogibanje plačevanju, je eden večjih problemov na področju družinskih odnosov ob razhodu ali razvezi. Gre za finančni vidik, vendar to načeloma ni socialni transfer kot tak, je pravica otroka. V letnih poročilih Varuh človekovih pravic izpostavlja stanje na področju izvršitve sodnih odločb v delu, ko se enega od staršev zaveže k plačevanju preživnine. V letu 2008 je to problematiko posebej izpostavil, vendar to ni imelo za posledico kakršnekoli spremembe v praksi. Ne na področju zakonodaje in ne na področju izvrševanja sodnih odločb. No, da bomo pošteni, kaznivo dejanje neplačevanje preživnine se lahko kaznuje z zaporno kaznijo in to se tudi občasno izvaja za trdovratne neplačnike. Vendar je samo izvrševanje sodnih odločb prepuščeno posameznikom na način, ki dejansko prej onemogoča rezultat. Glede na to, da je upnik mladoletni otrok, ki ga res zastopa eden od staršev, je breme za otroka preveliko. Varuh tudi ugotavlja, da aktivnosti od preživninskega upnika terjajo še dodatna sredstva za izvedbo postopkov, vendar velikokrat ne dosežejo želenih učinkov in preživnina ni izterjana. Veljavna ureditev izterjave preživnine po mnenju Varuha omogoča dolžnikom, da se plačilu preživnine učinkovito izmika. Varuh je mnenja, da bi država morala prevzeti ustrezno večji del tveganja za učinkovito izterjavo preživnin, saj se, ponovno, v členu 56 Ustave Slovenije zavezuje k največji mogoči skrbi za otroke. Neplačanih in neizterjanih preživnin je za več milijonov evrov.
Rešitev? Sprememba Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu tako, da bo iz sklada po novem izplačala vsakemu otroku, ki preživnine več kot 1 mesec ne uspe izterjati po veljavnem ZIZ, celotni znesek preživnine, kot ga je določilo sodišče. V primeru, da preživnine ni mogoče izterjati več kot leto dni, bo preživninski sklad plačal vse zapadle obroke, ki so nastali z odločbo sodišča in niso bili plačani z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred od nastanka obveznosti dalje. Hkrati nemudoma spremeniti in dopolniti Zakon o izvršbi in zavarovanju, s spremembo bo omogočila ustanovitev posebne Agencije za izterjavo preživnin s posebnimi pooblastili, ki bo agentom za izterjavo preživnin omogočila pridobiti vse podatke o dolžniku in vsa pooblastila, da dolžniku lahko odvzamejo vse predmete, ki jih uporablja takoj, ne glede na to, ali so v njegovi lasti ali ne, na kateremkoli naslovu, kjer se dolžnik nahaja, v Zakonu o detektivski dejavnosti pa dala pooblastila zasebnim detektivom, da pridobijo vse podatke o dolžniku in njegovem premoženju, kakor tudi o osebah s katerimi dolžnik biva.
Posvojitve in rejništvo. V Sloveniji je bilo februarja 2010 rejencev 1155, med njimi malo manj kot 900 otrok. V večini primerov so to otroci z različnimi oblikami travm, ki poleg osnovnih otrokovih potreb, potrebujejo zlasti varnost, toplo zavetje in razumevanje. Torej veliko več, kot mu je v rejništvu zagotovljeno danes. Že večkrat je bilo s strani različnih nevladnih organizacij opozorjeno na neustreznost odločanja o namestitvi otroka v rejništvo, saj o tem odločajo CSD. V Sloveniji namreč ne obstajajo prava Družinska sodišča, kar je v nasprotju z Evropsko zakonodajo. O takšnem posegu v roditeljsko pravico in pravice otrok bi morala odločati sodišča in ne birokrati na CSD! Poleg tega lahko v Sloveniji izvaja rejniško dejavnost vsak, ki ima pri nas stalno bivališče, je polnoleten, ima poklicno izobrazbo in naredi 12 urni izobraževalni tečaj. Kot posledica slabo urejenega sistema, pa se med rejniki najdejo tudi taki, ki otroke zlorabljajo (jih silijo v težka dela, spolne zlorabe, izvajajo nasilna dejanja …). Premalo je posvečeno rehabilitaciji odnosov med biološkimi starši in otroci, ki bi jim zagotavljala, da bi bili čim prej spet sposobni prevzeti svojo vlogo starševstva. Obstaja pa tudi problem, da se otroka nikoli ne upošteva oz. se ga ne sliši. Zakonodaja ne določa, koliko časa naj traja rejništvo. Govora je zgolj o megleni »začasnosti«. To pomeni, da v praksi otroci predolgo ostajajo v rejniški družini, potem pa ostanejo brez opore ljudi, ki bi jim morali stati ob strani. Rejništvo kot začasna oblika ni napačna, ampak praksa in izkušnje kažejo na to, da je pomanjkljivosti in napak več, kot je dobro izvedenih rejništev.
Korenite zakonske spremembe lahko strnem v naslednje točke:
a) Ustanovitev Nacionalnega zavoda za rejništvo in posvojitve (Zavod), prenesti vse naloge pri rejništvu in posvojitvah iz centrov za socialno delo na Zavod
b) Zavod izvaja enotno enoletno izobraževanje rejnikov s poudarkom na delu z otroci s težavami
c) Zavod redno preverja rejnike glede njihove ustreznosti, da skrbijo za te otroke. Tudi na terenu v obliki nenapovedanih obiskov.
d) enotna informacijska baza podatkov rejnikov in rejencev, prostih možnosti in specifik
e) strokovna pomoč pri rehabilitaciji bioloških staršev, da bodo čim prej spet sposobni prevzeti svojo vlogo starševstva – uvesti enotno izobraževanje in svetovanje staršev, katerih otroci so v reji
f) če v treh letih starši ne pokažejo te zmožnosti, se jim odvzame roditeljska pravica, otrokom pa zagotovi možnost posvojitve. Rok 3 leta se zapiše v zakon.
Skrbništvo. CSD ima v dveh primerih javno pooblastilo izvajanja, nadzora in druge naloge po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih glede skrbništva: skrbništvo in skrbništvo za posebni primer.
Meseca septembra 2010 je bivši minister Svetlik spričo odkritega primera zlorabe položaja s strani strokovnega delavca CSD Ljubljana Šiška, ki si je prisvajal premoženje svojih oskrbovancev, za katere je bil pravno zadolžen kot skrbnik po uradni dolžnosti, napovedal skrben inšpekcijski pregled vseh skrbniških zadev v RS, torej vse primere, za katere ima spisovno dokumentacijo mreža 62-ih CSD po Sloveniji. Predstavniki civilne družbe smo opozarjali, da je takšen nadzor verjetno težko izvesti v resnici na terenu v kratkem roku. MDDSZ se je na pozive javnosti odzvalo s sporočilom, da bo poročilo o izvedenem nadzoru na voljo v »začetku leta 2011«. Dvom o tem, kako bodo nadzori izvedeni, se je izkazal za upravičenega. Razen na enem CSD, kjer je bil izveden osebni nadzor, so bili vsi ostali nadzori narejeni administrativno – direktor Socialne inšpekcije g. Stefanoski je na CSD poslal dopis z zahtevo po poročilu, ki so ga lahko naslovniki oblikovali po lastnem premisleku. Razen enega samega omenjena nadzora ni inšpektor fizično pogledal v spisovno dokumentacijo nobene zadeve. Poročila nisem nikoli videl. Moje mnenje je, da takratno MDDSZ ni imelo iskrene želje, da uredi področje skrbništva.
Iz poznavanja konkretnih zadev v povezavi s skrbništvom gre pogosto za resne zlorabe pravic državljanov RS s področja skrbništva, kjer so bistveno vlogo pri zlorabah odigrali strokovni delavci CSD. Takšen način dela v skrbniških zadevah, ki se nam kaže skozi poznavanje dokumentacije naših strank, je dejansko nedopustna in grozljiva praksa zlorabe uradnih pravic in javnih pooblastil. Zlorabe kažejo na sum storitve naslednjih kaznivih dejanj:
– nevestnega dela v službi
– prekoračitve pooblastil
– ponarejanja listin
Populacije, ki so pri skrbništvu še posebej rizične in so lahko državljani RS oškodovanci kaznivih dejanj s strani pristojnih služb, so predvsem:
– mladoletni, ki morajo biti pod skrbništvom
– starostniki
– odrasle invalidne osebe
Nujna je takojšnja ustanovitev neodvisne Komisije, sestavljene iz predstavnikov policije, tožilstva, finančnih strokovnjakov in nevladnih organizacij, s pooblastili, da opravijo preglede vseh skrbniških zadev, ki jih vodijo CSD v Sloveniji. Tudi tistih, kjer posamezni CSD izdajo odločbo skrbniku za posebni primer – zastopanje oseb pred sodišči v različnih postopkih. V primeru odkritih nepravilnosti pregon storilcev po uradni dolžnosti tre nujen razmislek o zakonski urejenosti tega področja.
Stiki. Pravica do stikov otroka z obema staršema po razvezi ali razpadu zakonske ali izvenzakonske skupnosti je pravica otroka (Konvencija ZN člen 9/3). Možnost stikov ne obstaja zaradi zadovoljevanja interesa staršev, ampak to nalaga otrokova korist. Sedanji sistem se je izrodil do perverznosti, kot je pokazal primer deklice, ki je umrla na Zaloški cesti, potem ko jo je nasilni oče zabrisal iz 9. nadstropja. V tem konkretnem primeru je CSD Moste –Polje »urejal« stike z nasilnim očetom in njegovo hčerko, prav perverzno je socialni delavec javno izjavil, da so bili na CSD uspešni! Tudi praksa sodišč je zadnje čase nesprejemljiva, saj stike določa med nasilneži, alkoholiki, zaprtimi osebami z dostavkom, da stiki otroku niso v škodo temveč v korist – ter to obrazložijo s tem, da nasilnež ni bil do sedaj nasilen do otroka, temveč le do svoje partnerice ali partnerja! Tako se je zapisalo sodnici v sodbo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru leta 2010. Vrhovna sodnica dr. Mateja Končina Peternel je že leta 2005 izjavila, da pač stiki morajo biti, saj bi drugače Slovenija lahko plačevala visoke odškodnine. Za vsako ceno. Za njeno izjavo obstaja uradni dokument – Zapisnik MDDSZ.
Samo takojšnje resnično delovanje pravih Družinskih sodišč z izobraženimi sodniki in sodnicami je rešitev v tem položaju. Manjkajo nam jasna navodila in predpisi, ki bodo urejali varstvo otrok prav na področju stikov z obema staršema v primeru, da je eden od staršev osumljen bodisi zlorabe ali pa nasilništva nad katerimkoli članom v družini. Predpisi morajo zagotoviti varstvo otrok pri stikih do končne odločitve sodišča in sicer na način, da se stiki izvajajo v varovanih prostorih in pod strokovnim varstvom. Ne tako kot zdaj potekajo stiki pod nadzorom na CSD, temveč varovane prostore in strokovno osebje samostojno v okviru sodišča. Nujno bi bilo sprejeti tudi zakonsko prepoved izvrševanja izvršbe nad otroci, razen v primerih ko se otrok nahaja pri storilcu kaznivega dejanja nasilja, zanemarjanja ali zlorabe.
Socialno varstvo otrok. To področje je v celoti najbolj sporno glede delovanja CSD. Upoštevanje pravnega reda EU in slovenske Ustave narekujeta, da se CSD po Sloveniji nemudoma odvzame pooblastilo zaščite otrok, kar v praksi pomeni odvzema otrok staršem. Strokovno in pravno so v zaostrenih razmerah psihosocialnih stisk prebivalcev RS nedorasli zahtevani nalogi in ukrepe izvajajo po načelih upravnega postopka, kjer stranke nimajo ustreznega pravnega varstva. Nepravilnosti, strokovne nerodnosti, neodločnost, neupoštevanje bistvenih pravnih aktov Republike Slovenije s področja zaščite oškodovancev nasilja (predvsem Kazenskega zakonika in Zakona o preprečevanju nasilja v družini) – so le bistvene kršitve načel pravičnosti. Dejanski in konkretni živi primeri institucionalnih zlorab otrok narekuje takojšnje ukrepanje na tem področju. Našteli bomo nekaj najbolj evidentnih nepravilnosti, ki imajo lahko grozljive posledice za usodo ljudi:
– storilci nasilnih dejanj na škodo otrok z višjim socialnim statusom, ugledom v družbi ali finančno močjo niso preganjani;
– CSD trmasto tlačijo primere družinskega nasilja v kategorijo »slaba komunikacija med staršema«, saj so povsem nepripravljeni na obravnavo dejanskih storilcev nasilja;
– Preveč primerov »zaščite« otrok je, kjer gre za oblastno in birokratsko vplivanje na ljudi, ker se v svojih življenjih ne vedejo tako, kot CSD od njih pričakuje. Tako slišimo žaljive in povsem nestrokovne komentarje: »gospa je čudna«, »otroke smo jim vzeli, ker se ne držijo naših navodil«, »ocenili smo, da ta par ni za skupaj in ker nista želela narazen, smo jim vzeli otroke« in podobno;
– Povsem neodločno in nekreativno reševanje konkretnih položajev oškodovancev nasilja in zatekanje v zakonske okvire brez življenjskega smisla: »Vi morate v varno hišo, to je edina možnost«, »Morate mu odpeljati otroke na stik, drugače vas bo tožil, čeprav je vas in otroke tepel« in podobno;
– Odsotnost resnične psihosocialne podpore (terapevtske, usmerjene v reševanje problemov, svetovalne, …);
– Neučinkovitost na področju medvrstniškega nasilja, neukrepanje v primerih fizičnega in verbalnega nasilja v šolah;
– Strokovno pomanjkljivo, občasno celo žaljivo obravnavanje prijaviteljev spolnega nasilja
V tem smislu zadnja leta predstavniki civilne družbe neprestano ponavljamo nujnost ustanovitve posebne službe, testno imenovane Socialna policija, ki bila učinkovita, multidisciplinarno sestavljena in z jasnimi pooblastili podprta terenska služba v pomoč slovenskim sodiščem.
Zaščita otrok bi morala biti:
– hitra in učinkovita z konkretnim načrtom pomoči;
– narejena na podlagi realne ocene tveganja;
– strokovno utemeljena na podlagi dokumentacije, psihološke in socialne diagnostike in jasne anamneze;
– neodvisna od vplivov okolja, usmerjena na zaščito konkretnega otroka
– usmerjena v nudenje psihosocialne podpore oškodovancem na daljši rok, predvsem otrokom;
– jasno usklajena z odločitvami družinskih sodišč, strokovno usposobljenih za odločanje o otrocih;
Socialna policija, terenski organ na preseku dejanskega socialnega dela, varstva zdravja in kriminalistike bi deloval v sklopu Družinskih centrov, ki bi se v Sloveniji morali vzpostaviti v vsaj petih regijah: Štajerski, Dolenjski, Gorenjski, Primorski in Ljubljanski. Posledica novega odnosa do varstva otrok bi bila tudi razpustitev obstoječega MDDSZ in k ustanovitvi samostojnega Ministrstva za družino in otroke. Trg dela, zaposlovanje, družina in sociala vsebinsko ne morejo sinhrono delovati zaradi različnih interesov in prioritet.
Sodišča. Junija 2010 je vrhovna sodnica dr. Mateja Končina Peternel na seminarju Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo v Kranjski Gori naštela bistvene pomanjkljivosti postopkov v sporih iz razmerij med starši in otroci, ki trajajo predolgo. Vzroki za to so:
– preden strokovnjakom CSD in izvedencem postavijo vprašanja sodniki ne ugotovijo pravno pomembnih dejstev;
– sodniki strokovnjakom na CSD in izvedencem ne postavijo dovolj podrobnih vprašanj o okoliščinah konkretnega primera;
– CSD ne izdelajo dovolj kakovostnih mnenj, zato je v težjih primerih pravilo, da mora sodišče poleg tega, da že CSD izdeluje mnenje približno 3 mesece, postaviti vsaj še enega, največkrat pa dva izvedenca;
– izvedencev je premalo;
– izvedenci izdelujejo izvedenska mnenja predolgo;
– izvedenska mnenja pogosto niso dovolj kakovostna, so pomanjkljiva ali so si s sabo v nasprotju; zlasti je pomanjkljiva obrazložitev ugotovitev izvedenca;
Štiri leta kasneje je situacija enaka ali celo slabša. V sporih iz družinskih razmerij nobena institucija ne deluje v korist otroka, vključno s sodiščem, socialnim varstvom, izvedenci, … Ljudje se v strahu pred izidom obračajo na slovenska sodišča v družinskih zadevah. Ustanovitev dejanskih samostojnih Družinskih sodišč, ki bi prevzela vse pravdne, nepravdne, izvršilne in kazenske zadeve, kjer so v postopkih udeleženi tudi otroci, je nujnost. Takšen ukrep ima smisel samo ob hkratnem formiranju regionalnih Družinskih centrov s Socialno policijo, ki bi dejanske ukrepe takšnih sodišč lahko izvajala. V ta namen bi bilo potrebno spremeniti kopico zakonskih predpisov in uvesti obvezno in podrobno dodatno izobraževanje tako sodnikov kot izvedencev. Izvedenci so v trenutni slovenski izvedbi sami po sebi verjetno najbolj kronično škodljivi dejavnik varstva otrok. Več o tem http://maticmunc.net/sodni-izvedenci-rablji-slovenskih-otrok/
Nadzor nad delom državnih organov. Socialna inšpekcija še vedno deluje v okviru Inšpektorata za delo, ki je organ v sestavi MDDSZ. Takšna organizacija dela seveda dovoljuje upravičen dvom v nepristranskost odločanja v pritožbenih in inšpekcijskih zadevah. Razmislek o tem, da bi Socialno inšpekcijo Vlada RS organizirala izven hierarhične strukture MDDSZ kot samostojen organ, je več kot na mestu. Tako bi zagotovila formalno neodvisno nadzornega organa in s tem povečala zaupanje strank v odločitve inšpekcije. V primeru pritožbenega postopka stranke zoper delo inšpekcije pa bi morala obstajati komisija, ki bi v svoji sestavi imela tudi predstavnika civilne družbe.
Dokler se slovenske otroke staršem še vedno odvzema po načelih upravnega postopka, je pomembno tudi delovanje upravne inšpekcije. Bivši glavni upravni inšpektor Marijan Štriker je januarja 2006 na vprašanje o usposobljenosti upravnih delavcev med drugim izjavil: »Bojim se, da bom pri odgovoru na vprašanje preveč kritičen. Znanje ni na visoki ravni. Zanimivo je, da je vse več občanov, ki se samoiniciativno usposabljajo na področju upravnega postopka. Občan pride na izpit oborožen z dobrim znanjem in ga uspešno opravi, uradnik pa ne. Interes uradnikov za usposabljanje je nizek. Nekateri se izgovarjajo na pomanjkanje financ, drugi očitajo, da predstojniki organov ne prisluhnejo njihovim željam po izobraževanju. Dejstvo pa je, da manjkajo kontrolni mehanizmi. Po nekdanjem Zakonu o upravi je vsa državna uprava morala 1-krat letno opraviti preizkus znanja. Ministrstvo za notranje zadeve je eden redkih organov, kjer smo to redno izvajali. To lahko potrdim, saj sem v teh vodah že 30 let. Imeli smo tedenske priprave na izpite. Pazili smo, da smo izpite dobro opravili, saj je bilo od ocene odvisno tudi nagrajevanje dela. Danes uradnik opravi strokovni izpit, potem pa leta nič. Če nima lastnega interesa za napredovanje, enostavno obtiči ali celo nazaduje. V praksi naletimo celo na primere, ko se stranke pritožujejo, da so morale uradnike podučiti o predpisih ali pa so se ti kar med postopkom predpisov učili, se skrili za steno, prebrali predpis in se spet vrnili k stranki.«
Štriker nadaljuje: »Sam opažam, da je največ pomanjkanja znanja na področju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Organi in uradniki pogosto ne vedo, kaj naj bi počeli z vlogo, ki je prišla na njihov naslov, ne znajo odločati, zamujajo, … Znanje je slabo v organih lokalne samouprave in pri izvajalcih javnih pooblastil, kar pa je odraz ministrstev. Manjka interes po samoiniciativnem usposabljanju, da bi uradniki v prostem času brali strokovno literaturo ali se na internetu podučili o sodbah različnih sodišč. Za to pa je treba imeti voljo in v tem najti smisel. Sam ocenjujem, da je pri številnih uradnikih nizka splošna razgledanost, saj mi na predavanjih ne znajo povedati, kakšno vlogo ima državni svet in podobno.«
Vemo, da upravni postopek uporabljajo na Centrih za socialno delo. Gospoda Štrikerja na inšpektoratu sicer ni več, stanje na institucijah, ki upravni postopek uporabljajo, pa je od leta 2006 do danes le še slabše in slabše. Dejstvo, da inšpekcija ob ogledih kot sankcijo ob kršitvah ZUP na račun proračuna delavce ponovno pošilja na izobraževanje, je smešno. Delavci CSD, ki opravljajo naloge po javnih pooblastilih, bi morali to znanje imeti, saj na podlagi tega »znanja« odvzemajo otroke! Če inšpektor ugotovi, da znanja nimajo, potem ne morejo več opravljati svojega dela! Sedaj smo priče perverznemu delovanju javnih uslužbencev, ki so zato, ker je inšpektor ugotovil pomanjkljivo znanje, nagrajeni s tem, da gredo na nov seminar in še enkrat opravijo izpit iz ZUP, vse to na račun davkoplačevalcev! Mislim, da lahko upravičeno pričakujemo, da inšpektor delavca, ki delujejo na področju javnih pooblastil in odločajo o koristih in pravicah otrok ter krši veljavne predpise (ZUP….), lahko nemudoma odstrani z delovnega mesta, organ pa takšnemu delavcu na podlagi sklepa inšpektorja tudi odpove delovno razmerje.
Povzetek. Družinsko pravo v Sloveniji z vidika varstva otrok ne deluje. Republika Slovenija sistematično krati otrokom pravice že dolga leta. Pravih Družinskih sodišč ni in jih očitno še lep čas ne bo. Sodniki sami pravijo, da niso usposobljeni dovolj, sodijo po 30 let starem zakonu brez ustreznega specifičnega strokovnega znanja. Družinski zakonik, ki ga še ni, mogoče nekje ponovno nastaja, bi lahko dal nova pooblastila Centrom za socialno delo, vsekakor pa sta CSD nova pooblastila dala tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. CSD odločajo o štipendijah, znižanih plačilih vrtcev, brezdomcih, alkoholikih, mladoletnikih, ki so jim bili izrečeni ukrepi, za dodatna sredstva se javljajo še na raznorazne projekte, postali so še strokovnjaki za zemljiško knjigi in vpis hipotek, zastopajo kot skrbniki stranke pred sodišči, oddajajo njihove nepremičnine v najem … in seveda odločajo o koristih otrok ter pišejo mnenja za sodišča. Nihče v tej državi ne zna razmišljati izven tega ustaljenega in zgrešenega okvira.
Ponovno se vračam na izjavo vrhovne sodnice dr. Mateje Končina Peternel iz leta 2010. V Sloveniji smo na področju spoštovanja in varovanja otrokovih pravic v skladu z določili 8. člena Ustave v povezavi z obema Konvencijama o otrokovih pravicah ter v skladu z določili člena 56 Ustave v situaciji, da noben organ, ki odloča o varstvu in koristih mladoletnih otrok, ne ve kaj počne. Noben Družinski zakonik ne bo spremenil dejanskega stanja na področju varovanja otrokovih pravic, ker z ali brez zakonika dejansko v realnosti nihče ne ve, kaj in kako delati! Še en predpis na deklarativni ravni pa Slovenija oziroma njeni otroci ne potrebujejo! Podrobne analize dejanskega stanja, kar je naša oblast dolžna storiti, ni naredil nihče. Dejanske implementacije obeh Konvencij v realno življenje ni naredil nihče. Sistemsko socialno varstvo otrok v vseh institucijah in v vseh postopkih pred državnimi organi je samo črka na papirju.
To so področja, ki jih sam dojemam kot vidike »socialne države«. Malo strokovnjakov imamo, ki se konkretno s to problematiko ukvarjajo in redko ali nikoli njihov trezen glas pride kamorkoli. Na voljo imamo dve poti – ali bomo vztrajno capljali po isti znani zgrešeni brvi ali bomo končno zbrali dovolj poguma in odločno zarezali v to rakasto tkivo? Tretje možnosti ni. Nobeno lepljenje obliža na pokvarjen sistem ne bo več pomagal. Potrebujemo nujno novega in razumnega.
Kaj vi mislite o tem?
Kako vi razmišljate?
Kakšne ideje imate?
Kaj vam ni všeč in kaj podpirate?
Katera področja se vam zdijo še posebno vredna pozornosti?
Kaj konkretno želite narediti za slovenske otroke?
Matic Munc
Prispevek povzema tudi dejstva, navedena v dokumentu “novi socialni program” Društva Ostržek, ZPM Lj-Moste in Svetovalnice Akcija!, ki je bil poslan v Državni zbor Slovenije maja leta 2011. Nikoli nismo prejeli niti stavka v odgovor temu dokumentu.
