I.
Z Lonjo nisva bila še nikoli bolj srečna. Že nekaj časa sva se pogovarjala, da sva na točki, ko je potreben nov korak. Nakup stanovanja je bila tista simbolična poteza, za katero sva oba čutila, da jo morava potegniti. Dolge večere sva snovala načrte, sanjala in obupovala. Potem se je vse zgodilo hitro. Moja zadnja knjiga je bila zmerna uspešnica, oddal sem tudi radijsko igro in na račun se je usedel čisto spodoben honorar. Imela sva nekaj prihrankov in naenkrat sva postala pogumna, hodila na oglede primernih stanovanj in računala. Potem se je zgodilo še eno srečno naključje.
Najprej je bil zgolj navaden klic najinega nepremičninskega posrednika, eden izmed številnih tiste tedne. Stanovanje v samem centru mesta je delovalo nedosegljivo, vendar je agent poudaril, da se ga želi lastnik znebiti po hitrem postopku in je zato tudi ponudil smešno ceno. Spomnim se, kako sem pograbil površnik in hkrati v telefon prosil, da se dobimo takoj. Čez pol ure. Takoj! Lonja je skočila iz pisarne na malico in vsi skupaj smo se dobili slabo uro kasneje. Lastnika sploh ni bilo, najin agent je imel ključe. Vstopili smo.
Najprej sem opazil značilne meščanske visoke strope in velika okna. Zanemarjenosti in zatohlosti nisem zaznal in očitno tudi Lonja ne. Še zdaj vem, kako so se njeni kratki črni lasje lesketali v opoldanskem soncu, ki je žgalo skozi južna okna. Bila je boleče lepa. In bila sva srečna. Zgolj polovično sem poslušal zgodbo tega čudovitega bivališča. Pred pol leta je v njem umrla stara gospa, njen edini dedič, neke vrste mrzli pranečak pa živi že dolgo v Angliji in si želi zgolj denar in opraviti z vsem skupaj, saj se ne namerava vrniti. Cena je bila res nizka in začuda nama dostopna. Šlo bi! Mogoče bi si moral sposoditi nekaj deset tisočakov od Roka, ki nama je že obljubil pomoč. Pisateljem banke niso ravno naklonjene, ko beseda nanese na kredite. Šlo bo!
»To je to. Pripravite pogodbo. Vzameva!«
Agent nama je pustil ključe in se diskretno umaknil. Spomnim se, kako sem prijel Lonjo za pas in jo dvignil visoko proti še bolj oddaljenemu stropu. Glavo je vrgla nazaj in razširila roke. Zavrtela sva se in skoraj padla.
»Ljubica, tole je najino. Tole je začetek najine nove zgodbe.«
Ni rekla niti besede, njen nasmeh je bil sijoč, ko sem jo spustil na tla in se mi je zagledala v oči. Takrat sva bila tako srečna.
II.
Rok je brez težav primaknil 30 tisočakov, samo odmahnil je z roko in navrgel, da bova že vrnila. Saj sem konec koncev slaven in uspešen pisatelj in se mi je končno odprlo. Tudi sam sem verjel v to. Počutil sem se močnega in prvič se mi je obetala neke vrste varnost, neka zanesljivost. Lonja je v katalogih iskala pohištvo, ki si ga še ne bi mogla privoščiti.
»Stanovanje dobiva z vsem, kar je notri. Nekaj lepih kosov je, mogoče jih obnoviva, kaj praviš? Za začetek?«
Vseeno ji je bilo in zdelo se mi, da je tako prav.
Čez mesec dni je bilo vse urejeno, najina najemniška luknja zgolj preteklost, in prvič sva si postlala na tleh v najinem novem gnezdu. Zanalašč nisva prižgala luči, le množico sveč. Zganjala sva romantiko in vznemirjeno stopala po poti avanture. Ščemelo naju je v želodcu, spila sva steklenico rdečega in se ljubila med sencami, ki so se igrale med starimi slikami, težkimi omarami in orehovimi mizami. Zaspala sva pijana od vina in najinega poguma.
Naslednji dan je Lonja šla v službo, jaz pa se brkljal med najini škatlami s knjigami in oblekami brez prave volje, da bi kaj postoril. S skodelico prve kave v najinem stanovanju v roki sem drsal po starem parketu brez cilja in razmišljal, da bi iz torbe vzel prenosnik in mogoče malo delal. Desno od največjega okna v dnevni sobi se je v kotu bohotila čudovita stara miza s predali. Že kmalu sem si ogledal in vedel, da jo bova obdržala. Na tem lesu bo nastala velika uspešnica, bila je pisateljska miza. Pograbil sem računalnik in začel delati delovni prostor. Ko sem se usedel, je bilo vse prav, občutki so bili pravi. Z desno roko sem naključno zatipal med tremi predali in odprl zgornjega. Pod prsti sem začutil stare papirje, veliko njih. Agent nama je rekel, da lahko vse pomečeva stran, če pa najdeva kaj vrednega, je najino. Vse po navodilih lastnika. Tako sem radovedno pogledal papirno šaro in med ničvrednimi računi in navodili zagledal pravo pismo. Odprl sem ga in prebral. Še danes sem prepričan, da mi je to pismo spremenilo življenja. Obema ga je.
Dragi Martin!
Še vedno nočeš vedeti zame, ne odgovarjaš na pisma in mamo si nahecal, da odgovorja na telefon. Nikoli mi ne vrneš klica. Je res tako, da bova ostala tujca za vedno? Se nočeš pogovoriti? Preteklost je preteklost, mogoče bi morala živeti za sedanjost, kaj praviš? Daj razmisli, prosim. Mama joka v slušalko, vendar je nemočna pred tvojo trmo. Ne more ostati tako. Čas teče, tudi nama, sploh pa mami. Mislim, da sem se dovolj pokoril, ja? Živim tukaj bogu za hrbtom, ničesar nočem od tebe, samo, da se spet pogovarjava kot človeka. Vsaj to. Martin, razmisli ja, prav? Moj naslov imaš in tudi telefonsko številko. Ne bom se ti silil, ne bom prihajal nenapovedano na vrata, dokler mi ne daš dovoljenja.
Še vedno tvoj brat Robert
Kalše 15, Zgornja Polskava, 21. januar 2014
III.
Konec je! Svobodna sem in pred menoj je celo življenje. Gledam moje sošolce in sošolke, kako se objemajo in režijo. Toooo! Matura je za nami in najdaljše počitnice so tukaj. Kako sem čakala ta dan! Mama ne bo več težila, polnoletna sem in danes ji povem, da grem jutri na morje. Na avtoštop do Krka. Kako bo gledala in hotela nekaj povedati, pa ne bo mogla. Ne more mi nič več! Roman, piflar iz prve klopi se tamle afna s flašo šampanjca, mehurčki so mu udarili skozi nos in solze mu tečejo. Iz rok mu iztrgam steklenico in globoko nagnem. Naj vidijo, da znam. Nihče me več ne ustavi. Butasti prfoksi, zaskrbljena mati in cel ta naš zaguljeni sistem. Bodo že videli!
V glavi začutim šumenje, alkohol dela svoje in prav je tako. Usedem se na šolski prag in prižgem čik. Ko jih jebe! Kar naj poskusijo name naščuvati hišnika, cepca. Moram se čisto malo strezniti, ker se potem še dobim z Martinom pred Poljanami. Šla bova na Grad ali nekam in ležala v travi, gledala nebo, uživala svobodo …
Matki ne bom povedala, da greva na morje z Martinom. To bi bilo za njo preveč, nazadnje bi jo še fršlok sunil. Pa greva! Midva in majhen šotor in morje. Za tri tedne. Odklop.
Skozi službeni izhod je prišel ven moj razrednik in zdaj zavija v mojo smer. Vidim njegov namrščeni obraz, brki mu kar sršijo. Saj ni napačen, v tretjem letniku bi mi z lahkoto dal šus iz kemije, pa je bil milosten. Pa kaj! Ustavi se ob meni in me gleda navzdolj. Zdaj šele opazim, da ni jezen, žalosten je.
»Lea, ali je res to potrebno? Zrelostni izpit ste opravila, zdaj pa takole. Sramoto si delate!«
Ko ga jebe! Ni bil najslabši, vendar še vedno blesavi starec. Čik vržem proti pokrovu kanalizacije in gladko zgrešim. Spravim se na noge, ne vrti se mi preveč. Šla bom peš do Poljan in se streznila. Tako je! In potem z Martinom nekam, kjer ne bo nihče težil. Moj prvi dan svobode. In od tukaj naprej bo šlo samo še na bolje. To vem!
IV.
Lonja je prebrala pismo trikrat, ko je prišla domov. Tudi njej ni bilo nič jasno, tako kot meni. Očitno neka družinska tragedija, nek spor. Niti ne tako star, očitno. Oba sva gledala datum in malo računala. Pred nekaj leti se je očitno v najinem stanovanju odvijala družinska drama, o kateri seveda nisva vedela nič. Vse skupaj je zbudilo mojo radovednost, mogoče se tukaj skriva kakšen material za zgodbo, kdo bi vedel. Tako sem takrat razmišljal.
Zvečer je prišel na prvi uradni obisk najin sponzor Rok. Jedli smo pizze iz dostave in zraven pili pivo iz pločevink. Nazdravljali smo novemu začetku in povedal sem mu za pismo. Rok ni nikoli imel domišljije za takšne zadeve, zato ga je zadeva pustila hladnega. Računalničar pač! Tako sva si bila od nekdaj različna, vendar ostala prijatelja. Najboljša. Vsaj tako sem mislil takrat. Pred polnočjo je poklical taksi in se postrgal domov. Ko se je Lonja tuširala, sem še malo brskal med knjižnimi policami. Našel sem star fotografski album in poleg njega zvezek trdih platnic. Bil je dnevnik, ki ga je očitno pisal Robert. Oba zaprašena svežnja sem odnesel do svoje delovne mize in začel brati ter gledati fotografije. Klasični družinski portreti, sivi in brezčasni. Otrok z mamo. Malo večji otrok z mamo, ki drži v rokah dojenčka. Spodaj podnapisi: Martin in 1. RD (1965), prišel je Robert (1966) … Očeta pa nikjer. Mogoče je stal za kamero in pritiskal na sprožilec?
Lonje nisem slišal, ko je tiho odšumela do najine improvizirane spalnice. Sem preslišal njene besede? Sem takrat začel delati napake, ki so se kmalu seštele v nepregledno kopico napak? Verjetno, samo tega nisem opazil. Sem pa nekaj strani kasneje v albumu opazil fotografijo mladega vojaka, ki mu uniforma res ni pristajala. Kislo se je nasmihal v objektiv, za levo roko se ga je trdno držalo lepo dekle s fru-frujem in strmo gledalo iz preteklosti. Spodaj podnapis: Kasarna Meto Bajraktari, Mitrovica (1982). Odprl sem dnevnik in začel naključno brati.
V.
»Lea, nekaj ti moram povedati …«
Martin je slonel na nizkem zidcu ob Gimnaziji Poljane, vlekel čik in bil videti resen. Skupine dijakov so se že porazgubile po mestu, čakal me je. Moj fant! Moj prvi resni fant. In danes tako resen, na ta srečen dan.
»Lea, zavrnili so mi odlog služenja vojske. Ne šljivijo, da grem na faks. Najprej služba državi, potem faks … tako pravijo. Klinc!«
»Martin, kaj to pomeni?« Ničesar nisem razumela, samo čutila sem drobno kepo v želodcu. Nekaj se je sesuvalo.
»Kaj pomeni? Kaj pa misliš? Dobil bom poziv in grem,« srdito me je gledal, kot da sem kriva njegove bede.
»A na Krk greva vseen? Dej reč, da greva … prosim«
»Ja itak. Naj se vsi generali postavijo na glavo zarad mene. Greva! In imela se bova super.«
V očeh se mu je zasvetil ogenj, ki sem ga tako ljubila. Ta divji fant je bil samo moj. In naslednji dan sva res šla. Moja draga mati je malo kričala, malo sitnarila in na koncu malo pojokcala, vendar sem samo spakirala nahrbtnik in zjutraj sva se z Martinom dobila na Dolgem mostu, dvignila palca in odpotovala najboljšim počitnicam vseh časov naproti.
Ko sva se vrnila, se je najina sanjska hišica iz kart sesula. Seveda je dobil poziv in seveda sem se ponovno na smrt skregala z mojo noro matko. Ko je hudič jemal tisto poletje in je bilo nebo sivo, se mi je zazdelo, da bo sivina požrla mene samo. V prsih sem začutila neobvladljivo paniko, včasih sem se cela tresla. In prvič, da me Martin ni znal ali zmogel pomiriti.
VI.
25. nov 1982
Danes je točno en mesec, odkar v Martinovi sobi živi Lea, njegova punca. Baje se doma krega s svojo mamo in ne more biti tam. Naši mami je to prav, da je tukaj. Ni šla na fakulteto, dobila si je službo takoj za vogalom, prodaja gospodinjske aparate v Elektrotehni. Baje bo dala zraven za hrano, samo da dobi prvo plačo. Meni je vseeno, samo malo razburljivo je, da živi z nama punca. Meni se zdi malo divja, čeprav doma se z našo mamo pogovarja tako, kultivirano. Včeraj pa sem jo videl, kako je sedela za šankom spodaj v buffetu in stavim, da je imela pred seboj vinjak ali nekaj podobnega. Na vsa usta se je smejala nekemu tipu. Ne vem, ali naj o tem kaj napišem Martinu. Samo ima že dovolj svojih težav tam na Kosovu. Baje mu teži nek desetar ali kaj. Mogoče pride za Novo leto domov na dopust, samo ni še nič gotovega. V šoli sem dobil pohvalo za spis pri slovenščini in trojko pri matematiki. Mama ni rekla ničesar, vendar ni bila zadovoljna, vem to. Ocene so pomembne, šola je pomembna.
Razmišljam, če sta Lea in Martin skupaj zato, ker imata podobno zgodbo. Nobenega očeta ni v sliki, njen je odšel že pred leti, kot rečejo, šel po cigarete in se nikoli ni vrnil, najin očka pa leži na Žalah. V resnici imamo torej vsi trije podobno zgodbo, če prav pomislim. Moram se kaj pogovarjati z Leo, se mi zdi, da me sploh ne opazi.
VII.
Robert me zadnje dni tako čudno gleda. Sploh je mulc malo čuden. Bila sem pri frizerju, da mi je malo uredil mojo črno grivo in vem, da zgledam super. Mogoče me zato tamau tako bulji, se že kaj podi po njegovih pubertetniških možganih. Nervozna sem, jutri grem na vlak in potem dol na Kosovo. Bliža se ta praznik decembra, Dan JLA ali kaj in imeli bodo prisego in vse to. Pa prvi izhod v mesto, mogoče celo prespi z mano. Še nikoli nisem šla tako daleč, sama. Kosovo. Drugo vesolje. Bom pa videla Martina. V pismih je redkobeseden, baje imajo tudi cenzuro in ne sme pisati kaj takega, kar je vojna tajna. Neumnost! Saj vendar ne varuje grob od Tita ali kaj, samo služi ta blesavi vojaški rok nekje daleč. Baje to delajo zanalašč Slovencem in Hrvatom, da jih pošiljajo tako daleč, Kosovarje in Makedonce pa k nam. Zadnjič sem šla skozi podhod pri Komuni in me je iz vrste za kino karte nagovoril tak plašen fant v uniformi. Če imam ogenj in to. Iz Gostivara je, to je Makedonija. Kar zasmilil se mi je. Upam, da so dol prijazni do Martina, zato bom prijazna do vsakega vojačka, ki ga srečam.
Martinova mama je z mano prijazna, je čisto drugačna oseba kot moja stara. Včasih mi kaže družinske fotografije v albumu in postane malo solzna. Na njih je ona, pa Martin in brat Robert. Oče je bil fotograf, imel je atelje neposredno pod tem stanovanjem. Zdaj je že dve leti, odkar se je sredi studia zgrudil. Prirojena srčna napaka, ki je nihče ni slutil. Tisti dan je fotografiral tihožitja, ki niso mogla poklicati na pomoč, tako da je izdihnil čisto sam. Šele, ko ni prišel zvečer na večerjo, so ugotovili, kaj se je zgodilo. To si gospa še vedno očita, čeprav je jasno, da ga ne bi mogla rešiti. Zdaj je precej mlada vdova, vendar je moški ne zanimajo več. Malo preveč je navezana na Martina, ki je neke vrste glava družine. Zdaj, ko je Martin tam dol, se je spravila še na tamalega. Duši ga s svojo pozornostjo, če mene vprašate. Samo mene nihče nič ne vpraša. Samo po koliko je mikser in koliko toaster.
Zakaj sem se tako spremenila? Razmišljam in govorim kot stara gospa ali pa kot tiste moje kokošje sodelavke v trgovini, ki so že trideset let prodajalke in bodo še deset let, da bodo dobile gobelin in gospodinjski mešalec za upokojitev ter potem počasi umrle nekje pozabljene. Komaj nekaj mesecev je, odkar sva z Martinom gledala v zvezde jadranskega morja, delala divje načrte. Bila sva tako mlada, zdaj pa sem počutim staro. Mogoče zato, ker je potem takoj septembra prišlo tisto pismo v modri kuverti in čez teden dni je šel. Jutri grem do njega. Koliko časa potuje vlak do Mitrovice?
VIII.
Nekaj tednov po najini vselitvi sem podpisal pogodbo za novo knjigo. Založnik me je priganjal glede roka, je pa nakazal tudi nekaj predujma, tako da sem Roku lahko vrnil del dolga. Zakopal sem se v delo in začasno nehal brskati po zgodovini družine, ki je živela pred nama tukaj. Iskal sem veliko zgodbo in včasih po cele dneve samo buljil v utripajoč kurzor na ekranu. Bil sem razdražljiv in Lonja je bila žrtev mojega nerganja. V pisarni je ostajala dlje in dlje, baje je imela toliko dela. Sumil sem, da se me izogiba. Moji sumi so se potrdili nekega petka, ko je ni bilo domov do pozne ure in se ni javljala na mobilca. Nor od skrbi sem že skoraj klical policijo, ko sem zaslišal škrtanje ključa v vratih.
Opotekla se je v predsobo in skoraj zvrnila obešalnik za obleke. Mobilca je pozabila v pisarni. Tako je rekla. Potem so šle s puncami na nekaj pijač. Težek teden pač. Tako je rekla. Prijel sem jo čez rame in jo praktično odvlekel do kopalnice. Seveda je bruhala. Slekel sem jo in postavil pod tuš.
»Me ljubiš Lonja? Me ti sploh še ljubiš, Lonja, hej?«
Ni mi odgovorila, z motnimi očmi je gledala nekam mimo mene. Njena glava je nihala pod curkom mlačne vode.
»Poglej me, vsaj to si zaslužim! Hej, poglej me!«
In takrat se je za dolg trenutek zastrmela vame. Prebadala me je s presenetljivo močjo in v njenih temnih očeh sem videl zgolj prezir in sovraštvo. Takrat sem vedel. Potem je trenutek ušel in spet se je na robu zavesti opotekla, da sem jo komaj ujel.
Naslednji dan se ni ničesar spomnila. Tako je rekla. Opravičevala se je za vse neumnosti, če jih je morebiti storila. Molčal sem. Moja Lonja.
»Vse je redu, ljubica,« sem končno spregovoril. V grlu pa sem čutil kislino.
Tisti dan potem skoraj nisva več govorila, Lonja je dremala na kavču in jaz se besno pisal, da ujamem rok.
IX.
31. dec 1982
Novo leto. Čas za zaobljube. Poslal bom zgodbo v Anteno in upal na objavo. Do mame bom prijazen, saj vidim da trpi. Z Leo bova prijatelja, saj bo očitno živela še naprej pri nas. Lea ni dobro, odkar je prišla nazaj z obiska pri Martinu. Prišla je spremenjena, molčeča in pod očmi ima že ves čas podočnjake. Sumim, da slabo spi ali sploh ne. Tudi joče. Včeraj je brez razloga potrkala na moja vrata, vstopila in se sesedla na posteljo. Potem je tiho jokala. Takrat sem ravno pilil svojo zgodbo in nisem imel časa za probleme punce svojega brata. Tudi drugače ne vem, kaj storiti v takih primerih. Zato sem sedel za svojo pisalno mizo in s strani opazoval Leo, ki so ji solze grdo razmazale kozmetiko na obrazu. Po nekaj mučnih minutah sem le izdavil vprašanje, da bi poizvedel kaj se dogaja. Rekla je, da nič. A pogrešaš Martina? Ja. Kako pa je z njim? V redu. Ali kaj pride domov? Ne vem. Zakaj pa jokaš? Kar tako, ker mi je hudo.
Potem je vstala in tiho oddrsala ven iz moje sobe. Ne vem, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Danes zvečer bomo prvič skupaj imeli silvestrsko večerjo. Mama bo naredila pečenko in krompir, vse skupaj pa zasolila s solzami v spomin na očka, ki ne bo z nami nikoli več. Občutek imam, da bosta nazadnje obe jokali. V čudnem položaju sem. Bomo videli. Pa srečno 1983!
X.
Stojim na železniški postaji in sem tako vesela, kot že dolgo ne! Prihaja. Moj Martin bo čez nekaj minut stopil z vlaka, pozabil na neumno vojsko in skočil v moj objem. Zadnje leto je bilo grozno, pa tudi lepo. Postajam samostojna ženska, imam službo in znebila sem se matke. Glej! Tam gre vlak.
Komaj ga prepoznam v množici, ki se vali po peronu. Tam mi maha. Še sekunda in sva skupaj. Držim se ga in ga nočem izpustiti. Potem se odlepiva in se zagledava čisto zares. Usta se smehljajo, vendar njegove oči so udrte in pogrešam ogenj.
»Drugačen si. Si res v redu?«
Pokima in me potegne proti stopnicam dol, pa skozi prehod in ven na pozno jesensko sonce.
»Še boš ujel začetek semestra in imava en teden samo za naju. Sem mislila, da bi šla na Krk? Saj veš, najin Krk …«
Nisva šla. Rekel je, da je preveč utrujen in da mora urediti še vse papirje za vpis na faks. In potem je moj fant postal študent, jaz pa sem bila še naprej prodajalka v trgovini. In živela sva v njegovi sobi. Spala na ozki postelji, da sva se cele noči butala s komolci in koleni, zjutraj na poti v kopalnico srečevala njegovo mamo in brata, zvečer buljila v družinski televizor in se včasih skregala zaradi malenkosti. Čas je tekel. Meni hitreje kot njemu, postajala sem nemirna. Je to življenje, ki ga želim živeti?
XI.
25. jun 1984
Matura. Konec srednje šole. Vpisan sem na primerjalno književnost in imam dobro novico – vojsko so mi odložili za po koncu faksa. Martin me je samo zabodeno pogledal, ko sem doma povedal. Razumem, da njemu ni uspelo, vendar to ni moja krivda. Sicer pa je zdaj na strojnem faksu in ni več nobene razlike. Mama je bila vesela in Lea me je celo objela, mislim, da zaradi mature in vsega. Zadnje čase se več pogovarjava, Lea in jaz. Zanimajo jo moje zgodbe in včasih ji katero pokažem. Je nežna v kritiki, noče me prizadeti. Včasih jo zaslišujem glede njenih želja, sploh glede izobrazbe in prihodnosti. Saj ne more biti celo življenje prodajalka? Ali pač. Izmika se mi. Nikoli ne pove povsem po pravici, vendar mislim, da z mojim bratom ni srečna.
Martin se obnaša precej čudaško. Povsem se je vrgel v strojništvo, cele dneve in noči riše ali računa. Dobro mu gre in v takem tempu bo naredil vse izpite vedno v roku, napredoval v višje letnike in hitro diplomiral. Pravi, da si je izbral poklic prihodnosti, da bo zlahka dobil službo in začel služiti resen denar. Kadar imava tako debato, postane do mene žaljiv in omalovažuje mojo izbiro. Pravi, da bom končal kot zapit literarni kritik. Nima pojma.
X.
Živo se spomnim tistega trenutka, ko sva se odločila, da bova tukaj živela in ustvarjala prihodnost. Sonce je svetilo skozi okna in Lonja je bila lepa. In srečna. Vsaj tako sem mislil. Sem vam to že povedal? Mogoče sem se motil? Zdaj že tedne ne spiva skupaj, uredil sem si ležišče poleg moje delovne mize na starem kavču. Včasih ponoči vstanem in delam do jutra, ko se utrujen zvrnem. Takrat Lonja vstaja in si naredi kavo. Potem gre v službo. Živiva eden mimo drugega. Včasih cele dneve ne spregovoriva niti besede. Imam občutek, da živim z duhom in se sam spreminjam v duha. Se je vame naselil Robert, neuspešni pisatelj? Zdaj vem, da sva iz njegove bivše sobe uredila spalnico, kjer zdaj sama spi Lonja. Mogoče me preganja Martin, ambiciozni strojnik na poti v Libijo po diplomi?
Pisanje mi ne gre od rok. In pisanje je moje življenje. Torej mi tudi življenje ne gre.Prve osnutke knjige je urednik najprej v neskončnost korigiral in nazadnje obupal. Od začetka, je rekel. Založnik pa besni. Mogoče bi se moral resno lotili zgodbe te družine, ki je tukaj živela, njihove tragedije. V tem dnevniku so kar zanimivi zapisi in včasih, ko mi prsti ne stečejo, ga prebiram cele noči. Mogoče bi lahko iz vsega tega spletel knjigo. Zdaj me resno lovi rok za oddajo in v resnici nimam ničesar.
XI.
7. julij 1988
Martin je diplomiral z odliko. Vsi smo bili tam in nisem imel srca, da mu povem, da bom vztrajal na ugovoru vesti glede te bedaste vojske. Njegov dan je bil in nisem ga hotel kvariti. Žarel je, ko je iz rok rektorja prejemal diplomsko listino. In žarel je tudi kasneje na kosilu Pri Mraku, ko nam je vsem povedal, da ima zagotovljeno službo. Za leto dni bo šel v Libijo, zaslužil dobro in pomagal graditi sistem hidroelektrarn. Ne vem, ali je bolj prebledela Lea ali pač mama. Nobena ni nič vedela o teh načrtih in v njih ni bilo prostora ne za eno in ne za drugo. Sploh do Lee se mi tole ne zdi fer. Potem je naš pogovor zastal in izgovoril sem se na pozna predavanja na faksu. V resnici sem šel hodit. Tako brez cilja. Tudi moja prihodnost je brez načrta. Mojih zgodb nihče noče brati, mogoče samo Lea in kakšna res prijazna kolegica na faksu. Nihče jih noče objaviti. Mogoče bom končal kot zatežen učitelj slovenščine na kakšni šoli? Kaj je sploh smisel vsega tega. Mogoče ima Martin prav.
XII.
Tokrat stojim na letališču Brnik. Med ljudmi sem povsem sama. Čarterski let za Tripoli je že napovedan in zdaj si želim, da zadnje minute zdrvijo. Nimava si več kaj povedati. Martin živahno klepeta s kolegi, bodočimi sodelavci in me zraven površno drži za roko. V zanosu je, ves rdeč v obraz. Včeraj zvečer mi je rekel, da vse to dela za naju, da se bova končno odselila iz tega »prekletega« stanovanja. Da bova nekaj naredila zase. Da bova srečna. Tako je govoril. Pravzaprav je bilo to še največ besed, kar sem dobila od njega v zadnjem času, vendar v njih ni bilo topline, ni bilo tistega ognja, zaradi katerega sem se zaljubila v tega divjega fanta. Deloval mi je samo jezen.
No, zdaj kličejo za vkrcanje. Pojdi že. Na hitro me objame in obljubi, da bo pisal ter mogoče poklical, če bodo zveze delovale. Vseeno mi je. Ko stopi proti rentgenu, se obrnem in ne ozrem več. Zunaj si prižgem cigareto. Razmisliti moram, kaj naj naredim s svojim življenjem. Vendar ne danes. Danes se ga bom živalsko napila. Da pozabim.
XIII.
Včeraj je šla. Mislim, da se je to pripravljalo že dolgo. Več ne vem. Samo včeraj je Lonja šla in rekla, da je ne bo več nazaj. Da je utrujena od mene in tega življenja. Potem je skozi vrata zvlekla dve potovalki, vrgla ključe na tla predsobe in zaloputnila vrata. Zvečer sem se zverinsko napil. Kupil sem cenen viski in ga zlil vase v ducat dolgih požirkih. Tako nekako. Zaspal sem ob svojem kavču, delno naslonjen na delovno mizo. Na računalniku je grozil mail založnika. Mogoče bo prekinil pogodbo. Vseeno mi je.
XIV.
23. sep 1988
Zgodilo se je nekaj groznega. Včeraj sem zvečer pisal še eno svojih ničvrednih zgodb. Bilo je že pozno in bil sem z glavo povsem v delu. Tako nisem slišal Lee, ki je tiho vstopila v sobo. Prišla mi je za hrbet in me objela tako, da so me njeni dolgi dišeči lasje povsem preplavili. Dišala je po svežem in zgolj nekje v ozadju sem zaznal vonj po cigaretah in žganici. Ne vem, kaj mi je bilo, vendar vrnil sem ji objem. Tako nerodno sem dvignil roke in jo nekako prijel čez hrbet. Najina obraza sta bila tako blizu in potem povsem skupaj. Poljub je bil skoraj ugriz dveh samotnih, razočaranih in obupanih. In tako se je zgodilo … In to je grozno. Izdal sem Martina. Povedati mu moram. Napisati. Priznati. Moram.
Sprejel sem še eno odločitev. Ne grem več na faks. Nima smisla. Nikoli ne bom pisatelj, ker enostavno nimam talenta. Grem na kakšno kmetijo za pomočnika. Ne vem, redil bom ovce ali koze. Nekam grem. Ne zdržim več tukaj.
XV.
Tukaj sem že stala. Pol življenja stojim na nekih postajah, peronih … In nekaj ali nekoga čakam. Mislim, da sem prav na tem peronu pred leti čakala vlak upanja. In ga nisem dočakala. Upanja namreč, vlak je že prišel. Danes mrzlično gledam v razpored odhodov. Vkrcala se bom na prvi vlak, ki gre res daleč, samo stran, stran … Tisto včeraj ni bilo načrtovano, vendar me je tudi osvobodilo. Bila je napaka, vendar nujno potrebna. Ne gre več za Roberta ali Martina, gre zgolj zame. Pobrala sem svoj denar z računa. Dovolj bo za nekaj časa. Nisem se poslovila od nikogar. Od koga pa naj bi se? S seboj jemljem zgolj dve potovalki za nov začetek.
Lea odhaja v svet! Kdo bi si mislil? Mogoče so včasih dolge debate z Robertom o smislu vsega skupaj tudi v meni zanetile neke iskre? Ne vem, samo počutim se drugače. Slovo od Martina je bila ena sama praznina in brezup, zdaj pa je drugače. Naenkrat čutim v telesu lahkotnost, obet avanture. Imam 24 let in pred menoj je življenje.
XVI.
Danes sem dobil še en mail. Pa ni od založnika. Lonja ga je poslala. Kratek je. Živi pri Roku, ki sporoča, da mi ni treba vrniti dolga, ki je ostal. Poplačan je. Pa ne želita me več videti nikoli. Naj uživam v stanovanju, v samskem stanu in v svojem egoizmu. Konec.
Mislim, da sem v šoku. Slepil bi se, če bi trdil, da je vse skupaj veliko presenečenje. Zdaj gledam tale svoj obstoj in nimam ničesar. Star sem 48 let in tik pred tem, da izgubim pogodbo z založbo, za katero sem se boril zadnjih 20 let. Boril … Mogoče sem samo hlastal za nečim, tudi za ljubeznijo, ki se je izmuznila. Mogoče imam preveč Martina v sebi, ker sem na silo želel nekaj doseči in tako pač ne gre. Bom zdaj krivil to »prekleto« stanovanje s svojimi spomini, ki me je uročilo in me oropalo vsega lepega? To bi bil lep izgovor. Ne vem več, kako naj naprej pišem svojo zgodbo.
XVII.
10. feb 2014
Jutri bi imel Martin 50 let. Vendar jih ne bo dočakal. Včeraj se je zvečer usedel v svoj naslonjač, da bi v miru gledal Odmeve kot vsak dan. Natočil si je kozarec viskija, ga odložil na mizico poleg in nikoli spil. Klonil je in zaspal za vedno. Srce ga je izdalo. Mogoče nekaj dednega in usodnega, kar je pokopalo že očka. Samo, da je Martin doživel nekaj let več, žal ne preveč srečnih. Tega ne morem trditi za očka, vsaj če verjamem mami. Bila sta srečna. Moj brat ni bil. Mogoče imamo vsi neko srčno napako, za katero sploh ne vemo. Mama zdaj v kuhinji spet joče, poklicala me je danes zjutraj in tukaj sem po dolgih letih. Skoraj nič se ni spremenilo. Našel sem ta stari dnevnik v svoji stari sobi, vse je staro in ostalo isto. Čas se je ustavil med temi listi in v teh prostorih. Več kot četrt stoletja nisem ničesar napisal sem in počutim se res nenavadno.
Martin mi ni odpisal tudi na zadnje pismo ali me poklical. Tako kot vsa ta leta. Mogoče tudi ni imel več časa, ker se mu je mudilo končati s svojo zgodbo. Ali mu nisem nekaj pisal o času? Verjetno. Tako ne bova nikoli zakopala bojne sekire ali že česa. Nikoli ne bova razgovorila tiste usodne noči, ko se je on verjetno v spanju potil nekje na severu Afrike za dolarje, midva z Leo pa se potila eden na drugem. Nikoli ne bova primerjala zgodb, ki so pripeljale do tega zapleta. Ne bova si mogla odpustiti, kar bi si imela. Nikoli ne bova doživela razpleta. To me žalosti, vendar ni pomoči.
Moje življenje ni kaj prida, moram reči. Imam 48 let. Nimam kmetije, niti ovac ali koz (berem svoj zadnji zapis in se grenko nasmiham). Sem zgolj učitelj podaljšanega bivanja majhne podružnične šole. Nič posebnega. Baje so lahko vzeli faliranega študenta filofaksa oziroma gimnazijskega maturanta. Tam živim in se brigam zase. Nič posebnega. Urednik šolskega časopisa sem, to pa. Kot slišim Martinu ni šlo dobro. Ostal je tukaj, v tem stanovanju z mamo, ko se je vrnil iz tujine. Lee že dolgo ni bilo več nikjer. Tega ni prebolel. Izginila je. Kot privid. Kot duh.
Saj res, le kje je Lea? Včasih, ko res ne morem zaspati in se vrtim v postelji, pustim domišljiji prosto pot. Vidim jo kot neustrašno popotnico, svetovno avanturistko … Strastno ljubimko mnogih, vendar vedno svobodno in nikoli ujeto. Saj že vem, da nimam nekega talenta za zgodbe in tudi te so zgolj privlečene za lase in dobre za tolažbo osamljenega moža srednjih let. Resnica je verjetno veliko bolj banalna. Mogoče je končala le za tekočim trakov kakšne tovarne v Nemčiji. Pogrešam jo. Tudi to je resnica. Od vseh nas je imela največ življenja v sebi.
Sprašujem se, kje bi lahko ubral drugačno pot? Vsa ta nešteta križišča in odločitve. Kam bi me to pripeljalo? To se ne sprašujem samo danes, ko so pogrebniki odpeljali truplo mojega brata, o tem se sprašujem vedno bolj pogosto. In me samo boli glava od razglabljanja. Zdajle sem pobrskal po tem dnevniku in začudeno berem vrstice nekega drugega mladega fanta, ki ga ne poznam. Poln je idej, načrtov … Sem res o vsem tem razmišljal in občasno tudi močno čutil? Torej sem se nekje na tej poti izgubil. Mogoče je bila največja napaka prisilno izgnanstvo zaradi prevare lastnega brata. Vendar … izgubil sem njega in še sebe za povrh. V resnici sem se povsem izgubil, če dobro pomislim. Ne vem, če imam še dovolj časa, da se spet najdem.
Mama je zlomljena, to vidim. Po možu bo pokopala še enega sina. In če me občutek ne vara, bo preživela tudi mene. Potem pa bo prišel tudi njen čas. Tako se bo zgodba naše družine končala. Brez potomcev, brez naslednikov. Naša dediščina je med stenami tega stanovanja, zapustiti pa je nimamo nikomur. Čemu torej trud? Ah, nima smisla vsa ta grenkoba, ničesar ne morem spremeniti.
To je gotovo zadnji zapis v tem dnevniku. Zdaj ga bom zaprl in odložil na polico. Jutri pokopljem brata, s katerim nisva spregovorila besede zadnjih 25 let, pustim mamo z njeno žalostjo in se vrnem v svoj mali kraj dokončati svojo zgodbo. Eh, pa tako življenje!
Robert