Človek, obdarjen z usodo preizpraševanja lastnega obstoja in namena, nagnjen k antropocentrističnemu pogledu na svet, od začetka lastnega zavedanja skuša razumeti svoje lastno delovanje in ob tem se upeha in izgubi. Mogoče je to tudi del te usode razmišljujočega opičnjaka. Ne slepim se, da bom zapisal nekaj revolucionarnarnega. Izvirnih idej je malo, idej, ki prihajajo iz izvira (from the Source), veliko več je zgolj preigravanj in sestavljanj znanih konceptov in morebitnih pogledov v novi luči. To je tudi moj domet. Pogled, malenkostno drugačen od ustaljenega, na znane reči in pojave našega bivanja.
Verjetno je bilo na kakšnem predavanju nevrologije desetletja nazaj, ko smo se menili o zmožnosti človeških možganov za izbiro. Takrat mi je ostala v glavi misel, da nevrološko človek najlažje opravi izbiro, ko mora ločevati po binarnem sistemu ali drugače, ko se znajde v situaciji dveh izbir. Baje, tako teza, tudi takrat, ko mora rangirati več možnosti po prioritetah, človek razbije mnoštvo izbire v pare in primerja pare toliko časa, da pride do ranžirne vrste. Dober primer je, kako se v telovadnici razvrstimo po višini in primerjamo pare večji-manjši toliko časa, da na koncu nastane urejena vrsta.
Torej lahko prevzamemo, da je človeški nevrološki strukturi primerjava parov lastna za obvladovanje fizičnega sveta. Kategorizacija skupin in nadredij omogoča vzpostavitev reda v snovnem svetu. To počnemo toliko časa, da imamo urejeno strukturo vsega okoli nas, seveda pa skupine tudi prerazporejamo. Kakorkoli, kategorije so nam pomembne za razumevanje. Skupino »pohištvo« podredno sestavljajo »mize«, »stoli«, »omare« in še marsikaj. V kategoriji »mize« pa najdemo »čajne«, »pisalne«, »jedilne«, »pisarniške« in še in še … Uvrstitev posameznega predmeta v določeno podskupino bo potekala s primerjavo obstoječih predstavnikov teh podskupin s kandidatom – preverjanje, ali izpolnjuje tiste značilne kriterije zadevne podskupine do te mere, da ga lahko mirno prištejemo poleg.
Ključno vprašanje na tej točki je, ali je lahko človek objekt takšne kategorizacije? Kaj se zgodi, ko so lastnosti vedno manj oprijemljive, vedno bolj abstraktne in ne zajemajo fizičnega? Vendar človek se v tej smeri trudi že tisočletja, razvršča samega sebe, ločuje in primerja … Ali je možno, da se v tem brezupno moti, saj skuša na napačen način zajeti lastnosti samega sebe?
Stari Grki so razmišljali o prisotnosti štirih tekočin v telesu, štirih »humorjih«, iz katerih izhajajo štirje temperamentni tipi, kar mogoče velja celo za prvo kategorizacijo človekove duševnosti. Več krvi kot črnega žolča, več sluzi kot zelenega žolča in tako dalje … Mogoče danes ta razlaga deluje naivna, vendar se je interpretacija ohranila do danes, saj bomo še vedno želeli ljudi ločevati v kolerike, flegmatike, sangvinike in melanholike, čeprav s tem nimamo več v mislih presežka telesnih tekočin.
V medicini se je ta koncept trdno obdržal do 18. stoletja, tako preko posega puščanja krvi kot temeljnega razumevanja, da so presežki telesnih humorjev vzrok bolezni. Ta celotna logika je močno vplivala tudi na razumevanje človekove psihe, ne zgolj na temperamentne tipe. Tudi vse druge lastnosti osebnosti smo skušali uvrstiti v kategorije. Platonov dualizem ter ločevanje duše in telesa je samo začrtal pot nadaljnje drobitve človeka v različne kategorije, pri čemer smo povsem zanemarili celostnost človeka kot takega. Skratka somatska diagnostika se je neposredno preslikala na področje abstraktnega/psihičnega.
Težnja človeka, da bi z vzpostavitvijo reda skozi kategorije omogočil samemu sebi več razumevanja, je močna in tudi do določene mere razumljiva. Kaos ni zaželen, red nam daje občutek varnosti. Naša težava je le v tem, da smo se lotili urejanja nečesa, kar je težko ulovljivo – nas samih. Unikatnost osebnosti posameznika glede na neponovljivost izkušenj v kombinaciji z igro genetike in še lastno aktivnostjo uhaja vsem kategorijam. Seveda obstaja veliko podobnosti in primerjave včasih uspejo, vendar se človek kmalu izmuzne nekje drugje. Kot vrsta smo eno, kot posamezniki pa nismo primerni za kategorije.
Poglejmo še eno znano kategorizacijo: introverte in ekstraverte. Verjamemo, da sta to dve veliki skupini, v vsaki je približno polovica populacije. Iz izkušenj vemo, da niso vsi predstavniki take domnevne skupine v enako močni meri značilni predstavniki – po domače, imamo bolj ali manj značilne introverte in ekstraverte. Tako kmalu iz dveh skupin pridemo do razlage, da gre pravzaprav za daljico, kjer se uvrščamo na njo po izraženosti teh dveh značilnosti. Še več! Posamezniki v času in prostoru lahko na različnih točkah delovanja svoj odziv prilagajamo glede na situacije, naše počutje, druge faktorje … Torej se gibljemo to tej daljici in smo včasih veliko bolj ekstravertirani in drugič veliko manj. Zakaj potem bi sploh imeli dve kategoriji? Ali nas bo nek test zgrabil v trenutku večje odprtosti do zunanjega sveta in nas ocenil tako, drugič pa povsem drugače, ko bomo v drugačnem trenutku svojega bivanja? Zanesljivost meritev človeke psihe je zelo vprašljiva.
Tako počasi prihajamo do trditve, da so diagnoze človekove osebnosti samo precej revni približki kategorij, ki smo si jih za povrh še izmislili. V praksi te diagnoze ne delujejo, ne pojasnjuje delovanja posameznika s to diagnozo, temveč so namenjene tolažbi samih diagnostikov, ki imajo tako v kaosu človekove psih občutek urejenosti. In nič več!
Tudi izven klinike je tako. Samo poglejte cele množice psiholoških komercialistov, ki na trgu ponujajo komercialne »teste« osebnosti, ki jih predvsem podjetja rada kupujejo za ureditev vrst svojih zaposlenih. Težnja človeka, da bi razumel samega sebe in bližnje, je velika. Zadovoljiti jo želijo preproste izmišljene kategorije, kjer se lahko potem hvalimo, da imamo 30% »modrih«, 25% »rdečih«, 35% »zelenih« in le 10% »rumenih« uslužbencev, čeprav v resnici nihče ne ve, kaj to pomeni in kaj bi to prispevalo k razumevanju odnosov v kolektivu. Mogoče ste kak tak test rešili na internetu in imate občutek, da sebe razumete nekoliko bolje, kar je žal samo iluzija.
Poglejmo malo bolj natančno to krožno predpostavko. Preko vprašanj s prisilno izbiro (da ali ne), kjer se človek po svoji nevrološki naravi lažje odloča in se tudi mora, dobivamo lastno kategorizacijo (to delamo sami) v eno izmed skupin, ki si jo sestavljalec pač sam izmislil. Z lastnimi odgovori dokazujemo obstoj teh skupin, čeprav v resnici nimamo izbire in tako samo dokazujemo to, kar je sestavljalec želel. Z znanostjo ima tak pristop bolj malo skupnega. Kategorije osebnosti nimajo nobene dejanske osnove ali dokaza, da obstajajo. Zgolj testi sami dokazujejo njihov obstoj, čeprav so narejeni tako, da dokažejo njihov obstoj. Bodimo iskreni – gre za abstraktne koncepte/kategorije, ki so pač izmišljeni.
Osebnost ni deljiva, je celota. Iskanje tipov osebnosti je zato brezplodno početje, umetno cepljenje celote. Seveda pa takšno početje godi odločevalcem in lastnikom kapitala, saj se največkrat te kategorije uporabljajo za selekcijo in kadrovanje. Ali zaradi njih kaj lepše živimo eden z drugim? Ne bi rekel. Na tej točki zaključujem z konceptom »kategorizacije«, ki nam je naredil že veliko škode, ne zgolj na psihološkem, temveč tudi na sociološkem in antropološkem, da ne omenjam političnega polja.
Drugi zanimiv koncept, ki prav tako izhaja iz fizičnega sveta, je, da človek skuša za neko posledico najti zgolj en vzrok. Pri enostavnih pojavih našega snovnega sveta je to možno, ko na nekaj deluje zgolj ena »sila« ali en faktor. Težnost je lahko dober in enostaven primer: ko kamen izpustimo, pade. Na to posledico se lahko zanesemo s 100% zanesljivostjo. Konceprt fizičnega sveta bi se mi trenutku porušil, če bi kamen po izpustu iz roke obvisel v zraku.
Isti kamen, ki je ujet v flišno plast na slovenski obali, se bo po pobočju odvalil v nekem trenutku, ko se bodo sestavili mnogi faktorji: seveda težnost, drobni tektonski premiki, namočenost terena zaradi dežja, delovanje človeka, živali in rastlin ter še marsikaj. Opazovanje tega kamna, ki se drži fliša le še na enem robu, nam pove zelo malo o tem, kdaj se bo zvalil. Vsaka napoved bi bila tvegana in bi vključevala zgolj verjetnost. Poznavanje vseh faktorjev vpliva na ta kamen bi nas mogoče približalo bolj natančni napovedi. Šele rezultanta vseh sil bo tista, ki ga prevali. In zdaj se nam razumevanje bolj zapletenih pojavov zapleta – zraven se prikradejo faktorji X, ki jih ne poznamo ali slabše razumemo.
Človek sam po sebi in v skupnosti odnosov je zapleten pojav. Naše delovanje v skupnostih je odnosno in zapleteno. Iskanje zgolj enega faktorja vpliva za pojave v človekovih odnosnih sociusih je povsem brezplodno. Spet želimo imeti enostavno shemo in spodrsnemo:
iz vzroka A se zgodi posledica B. Ne bo šlo!
V resnici je naša shema prej podobna temu približku:
A1 in/ali A2 in/ali A3 in/ali A4 in/ali X vplivajo na B.
Želja po nadzoru nad vzročnimi faktorji je ponovno človekova težnja po varnosti in razumevanju. Mnogi starši najstnikov obupno želijo razumeti vedenje svojih otrok in nadzirati faktorje vpliva, vendar jim to ne uspe. Ker ni možno. Zakaj? Mogoče bi z ogromnimi napori še lahko dojeli cel niz faktorjev vpliva tipa »A« in celo upoštevali faktor X, vendar je večina človekovih situacij odnosnih, kar pomeni, da vključujejo še druge ljudi in njihove serije faktorjev »A« in njihov X. V paru se količina vzrokov vsaj podvoji, potem so tukaj trojke in skupine … Nihče na svetu ni zmožen nadzirati ali razumeti vse vzročne sheme vseh vpletenih v odnose.
Predvsem ne poznamo in nikoli ne bomo poznali vseh notranjih faktorjev, izkušenj, spominov vseh vpletenih oseb. Faktorji X so na robu zavedanja ali celo čez rob, v breznu nezavednega. Ne poznamo jih niti mi sami, vpleteni v odnose. Recimo, da obstajajo osebno nezavedni X faktorji in še kolektivno nezavedni. Naloga je nemogoča.
Več kot 100 let po vpeljavi pojma nezavednega, ta fenomen še vedno ni del občega razumevanja. Ljudje se upiramo sprejetju pogleda na nas same , kjer se velik del našega delovanja odmika izpod naše kontrole, je v polju neznanega. To nas plaši in temu se upiramo. Za svoje delovanje v svetu bi še vedno raje našli zgolj en vzročni faktor. Po možnosti naj bi bil zunanji in nikakor ne nezavedni.
Kaj torej tvori naš X faktor? Čustveni spomini, izkušnje z veliko čustveno težo. Travmatske izkušnje so naši odzivi na močne dogodke naše zgodovine in ponovno niso enostavni, temveč večplastni. Čustveni odzivi nikoli niso enostavni, temveč gre za koktajl različnih čustvenih odzivov, ki so pomešani v mešanico. Ste še vedno pripravljeni zanemariti vpliv faktorja X?
Vsi čustveno močni spomini se tako zapišejo kot izjemno kompleksne točke drobnih lastnih konceptov razumevanja sebe in sveta, ki vključujejo naš:
– telesni
– vedenjski
– miselni
– odnosni
– čustveni in
– filozofski odziv
Skozi življenje se X faktor krepi, skladišče naših lastnih abstraktnih konceptov je vedno večje. Naša refleksija nam pomaga razumeti in se zavedati obsega in vpliva X faktorja. Če tega ne počnemo, blodimo skozi življenje. Starejši najstnik in mlad odrasli je lahko v tem procesu razumevanja sebe najboljši. Ima vzpostavljeno kapaciteto abstrakcije, arzenal izkušenj je že kar velik, samorefleksija je možna in sprotna.
Toliko o dveh napačnih konceptih razumevanja človeka. Ali obstaja pot ven iz tega labirinta? Zato za konec nekaj idej, kako najti pot ven iz blodnjaka napačne konceptualizacije človeka. Pristop testiranja in fizikalnega razumevanja vzrokov nista ustrezna. Kaj bi znalo delovati?
Pri spoznavanju drugega človeka intenzivna eksploracija, torej pogloblje in odprt intervju v obliki tekočega dialoga.
Introspekcija. Zapis ali zaris notranjega mentalno-čustveno-telesno-vedenjskega kontinuuma.
Pozornost na telo, na reakcije telesa. Tehnike, ki se osredotačajo na telo.
Risanje odnosne shema posameznika – sociogram. Shema našega odnosnega sveta.
Zapisovanje filozofskih esejev ali misli.
Analiza faktorjev in ocena verjetnosti in razumevanje soodvisnosti faktorjev.