Debata na družabnem omrežju, ki sem jo omenil, se je začela okoli tega, ali je bivši poslanec Peter Vilfan pijanček ali ne, ker je alkoholiziran zbil pešca. Sam sem ves čas na stališču, da ne glede na družbeni ugled in status posameznika ista pravila veljajo za vse. To ni stigma, ki jo lepimo na nekoga, temveč dejstvo. Naša dvojna merila pa se hitro pojavijo, ko nekaj takšnega izven pravil obnašanja ali celo zakonika postori oseba, ki ima določen ugled. Torej, vsak Pepe, ki pijan vozi avto in zbije človeka, bo označen za pijanca in morilca za volanom, ker nima družbenega ugleda. Poslanec Peter pač ne, kar tudi sam dokazuje v odzivu. Citiram:
“Sobotno popoldne sem preživel v družbi prijateljev in očitno popil pivo preveč. V prepričanju, da nisem spil preveč in da sem sposoben vožnje, sem se odpravil domov, pri tem pa je prišlo do neljubega dogodka,” je zapisal.
Torej, za njega veljajo drugačna pravila. Subtilno nam servira »pivo preveč« in »neljubi dogodek«. Podobnost z »neljubim dogodkom« Zorana Predina je še preveč očitna. Tudi on je »malo izgubil živce« in mu je bilo kasneje žal. Iz odziva ni bilo videti, da gre za nasilneža, temveč za poštenega človeka, ki je storil napako. Da sploh ne omenjam dvojnega Gašparja, ki je bil pripravljen celo trditi, da so ga opijanili, da je kasneje pijan padel v »past« prometne policije. Še kaj iz nabora domišljijskih spisov? Mogoče posredovanje nezemljanov, ugrabitev ali kaj podobnega. Vprašajmo se, ali bi isti za lase privlečeni izgovori veljali tudi za navadne državljane brez statusa? Zelo dvomim.
Člana navijaške skupine, pa naj gre za Green Dragonsa ali Violo, ob napadu na sodnika prav gotovo organi preiskave in pregona ne bi obravnavali kot človečka, ki je storil napako, temveč kot kriminalca. Ob tem naj spomnim, da je vožnja iz malomarnosti, kjer je človek poškodovan, kaznivo dejanje in ne več prekršek. Seveda pa to velja samo za nekatere, ne za vse. Ne govorimo o odvzemu vozniškega dovoljenja ali denarni kazni za prekršek. Govorim o sumu kaznivega dejanja.
Zato sam sebe, kot pravnomočno kaznovanega, obravnavam kot kriminalca. Kaj pa naj bi si drugega mislili o človeku, ki je v Sloveniji kaznovan z zaporno kaznijo? Ali zame takšna pravila ne veljajo zgolj in samo, ker vam je mogoče pogojno všeč, kar napišem? Navaden tat ali ropar pa pač ničesar ne napiše in za njega je označba kriminalec dobra, zame pa ne? Ne bo šlo tako zlahka.
To nas počasi pripelje do politikov, ki so pravnomočno kaznovani. Skoraj vsi trdijo, da so žrtve političnega procesa. Torej, če si politik in storiš kaznivo dejanje, je to predmet političnega pregona nad teboj in ne dejstva, da si morda naredil nekaj v nasprotju z zakonom. Samo dejstvo, da se nekdo ukvarja s politiko, ga avtomatično katapultira nad navadnega državljana. Izgovor je plehek, prežvečen in tudi neresničen. Ima pa seveda svojo logiko, ki ni zanemarljiva.
Namreč, ali verjamete, da slovenski organi preiskave, pregona in tudi sodstva resnično ravnajo pravično? Ste v to prepričani? Jaz osebno nisem. Ravno iz ravnanj kot je neenakopravna obravnava storilcev podobnih dejanj se mi koti prepričanje, da ne gre za pošteno zadevo. Torej, ker ne verjamem v pravičnost slovenskega pravosodja, in v to res ne verjamem, lahko enako elegantno tudi razvijem teorijo o tem, da sem žrtev namerne gonje. Če sem politik, potem je to seveda borba nasprotnikov proti meni iz političnih razlogov in ne zaradi mojih nečednosti.Nastaja začaran krog – državljani ne verjamejo v sistem, ki jih predstavlja (sodstvo, tožilstvo, …), kar omogoča stranski izhod za vse politike, ki počnejo nečednosti. Sklicujejo se zgolj na pristranski sistem, ljudje to že tako verjamejo in politik lahko naprej vsem kaže osle. Pri tem pozabimo, da točno politika s svojimi delovanjem omogoča pristransko delovanje sistema, ki nam gre tako na jetra.
V preteklih tednih smo veliko slišali tudi o tem, da slovenska Ustava ne sme preprečevati tudi obsojenim, da lahko kandidiramo. Zakon tega ne prepoveduje, saj bi šlo za diskriminacijo. Lepo. Torej tudi mi obsojeni kriminalci smemo kandidirati, ni nam preprečeno. Poleg človeških in zapisanih zakonov pa sam mislim, da obstajajo tudi še kakšni, recimo moralni.
Moralni zakon pa recimo pravi, da je malo neokusno, da kandidiramo obsojeni kriminalci. Ko so prebrali sodbo, ste bili omenjeni bralci, saj veste, kajne? V imenu ljudstva smo bili obsojeni, torej tudi v imenu vas. Kršil sem zakon Republike Slovenije in potem ste me obsodili. Torej, nekako težko kandidiram kot vaš predstavnik, če ste me ravno vi obsodili, da kršim naša obča pravila! Tako bi lahko veljalo tudi za druge, vendar vidim, da je morala bolj raztegljiva za njih. Ker ne piše v zakonu, je dovoljeno.
In tako pridemo v družbo, kjer politiki spodrsnejo, spijejo pivo preveč, udarijo malo premočno in so to napake, za katere jim moramo dobrohotno pogledati skozi prste. Ker so ljudje in ker delajo napake. Za druge ljudi veljajo ostrejša pravila, kjer jih z drugačnimi kaznimi prepričamo, da njihovo početje družbi škodi. Iz družbeno angažiranih akcij sicer bije sporočilo, da naj pijani ljudje ne vozijo, vendar so to sporočila zgolj za plebejce. Patriciji naredijo včasih napako. Iz zadnje vrste kričite, da saj je odstopil in tako izgubil službo. Pa res. Seveda bi se to zgodilo tudi vsakemu navadnemu plebejcu, pa ne bi zaradi tega nihče kričal.
Mogoče tako vsi skupaj lažje razumemo, zakaj nihče ne zaupa družbenim mehanizmom nadzora, kaznovanja in preventive. Ker tudi med njimi veljajo dvojna merila, tako kot med nami samimi. Marsikdo med vami s kozarčkom preveč sede za volan in lahko sočustvuje z »ubogim« Vilfanom, ki je pač bil na napačnem mestu ob napačnem času. V takšnem gledanju ni nobene odgovornosti, zgolj smola, da so ga dobili. In seveda sreča, da se pod kolesi ni znašel otrok in da ni nihče umrl. Potem bi seveda igrala spet tretja pravila. V družbi dvojnih ali celo trojnih pravil je vse dovoljeno in nič ne velja. Tako živimo v družbi kaosa vrednot in se vsi požvižgamo na vse.
Ob humanitarni akciji za dečka Reneja, ki mu želijo slovenski zdravniki odrezati nogo, se je pojavilo tudi vprašanje: ali bi tako razmišljali tudi za svojega otroka. Takšna vprašanja niso nikoli prenapihnjena in čustveno preveč obarvana. To so logična in smiselna vprašanja v družbi različnih kast, različno družbeno močnih posameznikov. Ja, resno se sprašujem, če bi šlo za sina slovenskega politika, ali bi morali starši prenašati ponižujoče zavrnitve zavarovalnice in prositi ljudi za pomoč? Ne verjamem. V Sloveniji bi se našla izjema za sina politika, tako kot bi se vedno našla izjema za njegovega očka – ne glede na to, ali krade, pijan vozi, udarja, sprejema podkupnino ali počne kaj drugega.
Raje sem v skupini kriminalcev. Ne pomilujte nas. Vedeli smo, kaj počnemo in moramo sprejeti odgovornost za tisto, kar ta država misli, da je narobe. Globoko v sebi vemo, kaj je prav in kaj narobe. In sam se ne bojim zmotljivih človeških zakonov, temveč zakonov, ki so nad tem in veliko bolj univerzalni. Tam se pa z izgovori o spodrsljajih pač ne moreš hinavsko izvleči.
Vam ni jasno, kaj pišem? Poglejte tole: http://www.trueactivist.com/the-appearances-experiment/
Hvala za vaš čas.
