Tokratna sobotna kolumna je dobila naslov po odlični knjigi, ki sem jo ravno prebral na dušek. Mlada nemška novinarja Stefan Bonner in Anne Weiss sta brez dlake na jeziku, ostro in v humornem duhu popisala skoraj vse norosti lastne generacije. Toplo priporočam bralcem odprtega duha, ki jih ni strah brutalne resnice. Mogoče je inteligenca človeštva res konstanta in se seveda z večanjem števila prebivalcev povprečno na glavo posameznika pač manjša. Ne bom vam kvaril užitka branja z razkrivanjem ocvirkov sodobne nemške družbe. Se bom raje dotaknil slovenske. Včasih podobno trapaste.
Ravno gledam skozi okno v metež stoletja, ki ga ni. Norost, ki je danes (kolumno pišem namreč pozno zvečer v četrtek) zajela celo Slovenijo v zvezi s prihodom ogromne količine snega, je naravnost neskončna. Nič nimam proti treznim opozorilom o prihajajočih vremenskih pojavih in z njimi povezanimi navodili o ravnanju. Vse to je potrebno, zaželeno in nujno. To so informacije. Vendar občestvo danes ni delilo informacij, temveč traparije. Recimo, da bi bil nekoliko bolj butast kot sem že tako ali tako in bi ravnal v skladu s paničnimi sporočili. Moj dan bi bil precej drugačen.
Zjutraj bi najprej drvel v najbližjo trgovino in pokupil zalogo provianta. V potu svojega obraza bi skozi naletavanje snega vlekel v jazbino: dve gajbici sveže vode, 25 pločevink mesnega zajtrka, zalogo prepečenca, kilogram tobaka, večkilogramski hlebec sira, več tub zobne paste, vsaj dve vreči toaletnega papirja (verjetno bi me ob tej grozi veliko bolj pogosto in bolj redko tudi pritisnilo na stran), povsem nov radijski sprejemnik s pripadajočimi baterijami – vsaj 20 komadov – in ogromno kave. Mimogrede bi kupil še dodatno bundo zase in gospo, vsaj dve lopati za odmetavanje snega, ena se lahko hitro zlomi in si v stiski, majhno plinsko pečico in še eno na trda goriva. Vse to bi seveda skrbno zložil v shrambo, ki je nimam, in čakal na najhujše. Na snežno ujmo.
Vseeno bi moral vsaj malo pokukati v pisarno in odgovoriti na pošto. Ročno bi odžagal oba teniška loparja in si kot fužinski MacGayver nadel improvizirane krplje. Z dvojnimi rokavicami bi zagrabil pohodne palice in se resno poslovil od domačih. Čakala bi me naporna pot celega kilometra. Skozi vedno gostejši nalet snežink bi mi zmrzovale obrvi in ivje bi se nabiralo na bradi. V bližnjem lokalu bi prosil za kozarec vode in kot Amundsen na poti na južni tečaj kmalu izginil za obzorjem. Preživetje bi bilo vprašljivo v tej urbani snežni džungli. Komaj bi se izvlekel brez amputacije nekaj prstov na nogah, preden bi dosegel želeni cilj.
Trapaste lovijo na strahove. Domnevni ovni vodniki vodijo za sabo blejajoče črede ovac, ki slišijo na ime človek. Mnogi so se že zdavnaj odpovedali uporabi lastne pameti in raje poslušajo življenjskega avtopilota, ki nam servira vedno večje neumnosti. In mi jih goltamo kot bonbone. Mogoče bi s tem prenehali za dobrobit higiene, saj je vse skupaj neokusno. Razmišljanje v Sloveniji (še) ni prepovedano.
V pisarno sem šel z busom kot vsak dan. Nekaj lepih minut današnjega dneva sem preživel pokrit z deko na stolu pred Španskimi borci, srkal kavo, klepetal s prijatelji, lovil snežinke na pleši in zraven vlekel cigareto.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 7. februarja 2015
