Če bodo kdaj zgodovinarji pregledovali prvo polovico 21. stoletja skozi zdravstveno prizmo, epidemije in pandemije našega časa primerjali s prejšnjimi obdobji, lahko pridejo do zanimivih ugotovitev. Človeštvo so v preteklosti pestile različne somatske tegobe (črna kuga, griža, tuberkuloza, sifilis, AIDS …), ki so vse imele vsaj en skupni imenovalec – med ljudmi so se širile s pomočjo kakšnega majhnega prenašalca, bodisi bakterije ali virusa, zaradi česar so bile tudi tako razširjene. In pogubne. To pa ne velja za omenjeno obdobje, v katerem živimo mi sedaj.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v svojih dokumentih omenja duševno motnjo, za katero so značilni žalost, izguba zadovoljstva in interesa, občutki krivde, nizka samopodoba, motnje spanja in apetita, splošna utrujenost ter slaba koncentracija. Mnogi ste v tem opisu prepoznali depresijo, kar je točno. Po znanih podatkih naj bi za depresijo trenutno trpelo približno 120 milijonov ljudi, vendar so ti podatki, stari sicer le nekaj let, zajeti iz dežel, kjer imamo zdravstveno varstvo urejeno na vsaj zgledni ravni. Velika večina zemeljske populacije živi v slabih življenjskih razmerah, kjer so podatki pičli in se morajo ukvarjati z veliko bolj življenjsko ogrožajočimi nevarnostmi kot je depresija. To pa seveda ne pomeni, da ni prisotna. Nekatere epidemiološke raziskave namreč kažejo, da je v celotnem življenju k depresiji nagnjenih 10 do 15% celotne svetovne populacije, kar pomeni potencialno od 700 milijonov do milijarde ljudi. To pa ima seveda že pandemične razsežnosti. Depresija je po nekaterih raziskavah že najbolj pogosti razlog za absentizem (odsotnost iz službe) in prezentizem (delavec je sicer prisoten na delovnem mestu, vendar nesposoben za delovne naloge). WHO ocenjuje, da bo leta 2030 depresija najbolj pogosto obolenje na svetu. Kako je to možno, čeprav se ne širi z virusom ali bakterijo in se je torej ne morete nalesti od soseda, znanca ali partnerja?
V teoriji (in tudi praksi) za običajno situacijsko depresijo velja, da se na relativno občutljivo, k depresiji gensko nagnjeno in z izkušnjami že zaznamovano človeško bitje zgrne močno stresen dogodek ali v relativno kratkem času več dogodkov ali celo v daljšem obdobju kopica drobnih dogodkov. Skratka, človek se tako ali drugače ne more več spopadati s težo na lastnih ramenih in popusti. Tako doživlja zgoraj opisane simptome in v kolikor se takšno stanje nadaljuje več tednov, lahko upravičeno govorimo o klinični depresiji različne intenzivnosti. Toliko o depresiji, ki jo poznamo zaradi vpliva zunanjih dejavnikov, torej okoljskih, ki se nacepijo na razrahljano osebnost posameznika. Terapija je bolj ali manj znana – vedenjske in mentalne intervence, spremembe v načinu življenja, korektivi na področju prehrane in več gibanja lahko ob dobri motivaciji prinesejo dobre in relativno trajne rezultate z zmanjšanjem možnosti recidiva. Kljub temu se velika večina klientov raje odloči za lažjo pot in se zdravi zgolj medikamentozno.
V praksi pa zadnje čase opažamo, in to je lahko tudi razlog za možno pandemijo depresije, da je vedno bolj prisotna eksistencialna depresija, pri čemer so sprožilci izključno notranje narave, torej v mentalnem delovanju posameznika. Najbolj enostavno lahko to pojavno obliko opišemo kot kronično pomanjkanje življenjskega smisla. Človeštvo je skušalo doseči izpolnitev skozi kopičenje materialnih dobrin in pri tem zašlo v ekstreme. Na drugi strani so se razlike v kvaliteti bivanja tako drastično povečale, da bi sociološko skoraj težko rekli, da gre še za isto vrsto homo sapiens – določene skupine ljudi se kopljejo v ogromnem materialnem bogastvu in druge se borijo za golo preživetje na robu stradeža. V tej tekmi se je skoraj povsem izgubil smisel našega bivanja in to močno občutijo mnogi posamezniki. Poročajo o grozeči praznini v njih samih, čutijo eksistencialno vrtoglavico in razmišljajo, da bi končali življenje. Praznino skušajo natrpati z novimi poskusi materialne zadovoljitve, adrenalinskimi športi, nebrzdano spolnostjo, obsedenostjo z internetom ali kakšno drugo obliko umetnega užitka. Pot iz eksistencialne depresije je težja, zahteva drugačen pristop in tudi motivacija posameznika mora biti še toliko bolj trdna in vztrajna.
Smisla življenja namreč ni. Vsaj ne na način, da bi ga lahko zapisali in uporabili na recept. Univerzalnih smislov za vsakodnevno uporabo ne moremo enostavno ponotranjiti ali požreti kot tabletko. Raziskovanje lastnega notranjega sveta v odnosu do realnega zunanjega sveta šele nam da rezultat – mojo pozicijo na tem svetu s točno tem smislom. Moja individualizacija mi daje identiteto, ki pa ni samoumevna, temveč plod trdega dela. Takšno filozofsko-psihološko delo, ki mu ob pomoči še nekoga rečemo tudi psihoterapija, zahteva pogum, vztrajnost in iskrenost. V primeru, da bi želeli zajeziti grozečo poplavo eksistencialno praznih ljudi med nami, ki ne najdejo več nobenega smisla, bi morali zdravljenje začeti že zdaj. Vsak izmed nas na sebi lasten način.
Odgovor na vprašanje nekaj odstavkov višje, kako je možno, da smo mogoče priča takšni razširjenosti depresije kljub temu, da se ne prenaša s kihanjem, dotikom, vodo, hrano ali zrakom je po vsej verjetnosti v tem, da je to bolezen naše družbe, ki se kaže na posameznikih. Človek kot tak je v obstoječih družbenih sistemih začel zanesljivo izgubljati smisel obstoja in seveda tako tudi pogubil svojo pot do zadovoljstva, da ne napišem kar do sreče. Generacije nesrečnih ljudi lahko na daljši rok zdesetkajo populacijo povsem podobno kot je to uspelo kugi stoletja nazaj.