Tak čas leta je, ko vlečemo črte. Tako smo naučeni, da ko obračamo koledar in ko tale naš planet naredi še en krog, je čas za inventuro. Čestitka se nekako spodobi zraven, čeprav ne pričakujte preveč, avtor trpi za svetoboljem in je jezljivo razočaran. Nekaj nad sabo in nekaj nad družbo soljudi, v kateri živi.
Najprej boljše stvari. Ponosen sem nase, da sem nehal kaditi cigarete in tobak in sem zdaj na elektroniki. Pljuča pravijo, da je to nekaj drugega. Denarnica je zadovoljna, žena tudi, ker poljubi dišijo po ličiju, jagodah in ananasu. Ponosen sem, da sem se končno lotil redne rekreacije in odtekel prvi organiziran tek, sicer le na 5 km, vendar vseeno. Zadnji mesec sem spet zaspal, vendar je bilo tudi res hladno in začnem ponovno čez teden dni. Zdaj vsaj vem, da zmorem. Bila sva na najboljši poroki doslej, ko sta se po dolgi zvezi vzela Ivana in Jernej in je bil najboljši žur, ko smo se na kupu dobili rokerji. Potem se seznam dobrih zadev počasi končuje. Zdaj se primite, polet ne bo lep in gladek.
Danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, kar je grenak posmeh obema pojmoma. Smo namreč v deželi intenzivne duhovne krize, ki kot rak razžira celotno narodno telo. Pohlevni hlapci Bruslja lahko samostojnost zgolj praznujemo in dogodki zadnjih mesecev jasno kažejo, da je narodna enotnost izgubljena vsaj za dve desetletji. Moja domovina je dežela zaplankanih, jeznih, prestrašenih, grobih in neumnih ljudi. To so moji sodržavljani. Sem manjšina in to mi gre že malo na živce, saj veliko preveč vpliva na moje bitje in žitje. Žalosten sem in jezen.
Begunci, poroke istospolno usmerjenih in žica so samo trije ultimativni pokazatelji, da si moram priznati, da sem pač en kreten, ki ima nekaj malega somišljenikov, vendar vse osebno poznam. Skoraj. Ko tako sedimo ob kozarcu z gručo prijateljev in odkimavamo nad vsem skupaj, je rdeča nit našega čvekanja izselitev. Bratje in sestre, zreli ljudje pri 40ih letih resno razmišljamo, da spokamo kufre in gremo drugam. Ja, mogoče nakladamo v navalu čustev, mogoče tudi ne. Kako smo prišli v tak položaj, da ne želim več živeti v domovini? Ne vem, vem pa, da me duši. Vem, da se čutim nepovezanega s temi osebki, ki mečejo molotovke, ki kričijo slogane, naperjene proti drugačnim in ki mirno glasujejo glede pravic sočloveka. Ni nobene nitke. In ker sem v manjšini, je mogoče čas, da poiščem svoje pleme.
Bratje in sestre, priznati moramo, da smo projekt Slovenije zajebali po dolgem in počez. Danes, 25 let kasneje, lahko naredimo tako inventuro. Na videz je lepo, breg Ljubljanice je lično urejen, v lokalih strežejo dobro kavo in prav tam lahko pomalicam okusen obrok. V trgovinah bi lahko zapravljal in si v gobec trpal še in še. Tablice, nakit, obleke, avtomobile, televizorje, igralne konzole … tako naj bi praznoval prazne praznike, da bi v neskončnost vlekel svoje kreditne kartice. To se mi pa zdi goljufija in prazno veselje. Kreditnih kartic niti nimam, v žepu nekaj gotovine za plačilo dolgov. Projekt Slovenije je zgrešen, ker v prsih čutimo gnus in stud nad politiko, nad socialnim statusom ljudi in nad našimi odnosi. Zato naj vas lepa fasada sodobnih Potemkinov ne zavede, ko boste gledali lučke in iz žepa metali bankovce na pulte praznovanja.
Letos še bolj ostro kot kdaj prej čutimo dvoličnost teh praznikov. V imenu ljubezni in povezanosti smo ljudi med nami obsodili na drugi razred, vendar včeraj in danes smo srečni in družinski. Obdali smo se z žico, ki je verjetno tam zgolj še zato, da ne bomo vsi pobegnili. Kdo želi živeti v deželi dvoličnih pajacev? Dopoldne na glasovanju za zatiranje in zvečer nasmejani na praznovanju v čast ljubezni? Je to tisto, kar želite? To ni več moja Slovenija, to ni moja dežela, to je spak primitivnih povzpetnikov, ki so naredili tole sebi po godu. Ne zame. Slabo se počutim. Srečen sem samo, ko doma za štirimi stenami preživljam miren čas z ženo.
V letu 2015 mi ni uspelo na področju zaščite otrok v Sloveniji narediti nobenega velikega koraka naprej. Še vedno so izvedenci kralji sodnih dvoran, ki jemljejo in dodeljujejo otroke, zavračajo spolne zlorabe in računajo velike vsote za svoje zmazke. Še vedno je vprašanje zaščite otrok polje močne sistemske korupcije, kjer z roko v roki delajo nekateri socialni delavci, zdravniki, šolniki, policisti, tožilci in sodniki … Takrat, ko je storilec oseba, ki v Sloveniji uživa socialni ugled, se aparat ne bo zganil. Ko načnem resno to temo, me mnogi ustavijo, da nimam kaj govoriti, saj sem bil obsojen. Kričali bodo, ko obsoja pravosodje njihovega idola, ne bodo pa videli krivičnosti obravnave nekoga poleg sebe. Utrujen sem od teh grozljivih zgodb, ko oškodovanci hudih kaznivih dejanj nasilja in spolne zlorabe prihajajo praznih rok iz uradov, ki imajo v svojih statutih zapisano zaščito šibkih. Še en vidik vaše dvoličnosti, ob kateri mi je slabo.
Aha, na koncu pride še čestitka. Delajte, kar hočete. Med vami vas je veliko, ki uporabljate svojo glavo. Veliko, vendar ne dovolj. Želim vam, da se boste dobro odločali, ko boste iskali mir zase in svoje bližnje. Čestitam vam, da ste zdržali do danes in ker boste še naprej. Komaj pred tremi leti smo začutili možnost, da je ljudstvo spoznalo, da tako ne gre več. Upanje je trajalo le malo časa in ostaja zgolj spomin na Vstajo 2012. Danes, tri leta kasneje, je slabše kot takrat. Zato čestitam tistim, ki ste ohranili trezno glavo, dovolj poguma in poštenosti ne glede na okolje, ki ga živimo. Za vas in samo za vas glasbeno sporočilo:
