»Ljubica, si na skretu?«
Stanovanje je bilo majhno in slišala bi ga. Tišina.
Spet te njene fore! Mogoče bi še malo podremal in si potem namešal magnezij in aspirin. Hudo ga je kljuvalo v sencih. Včeraj se je v njihovem lokalu zbrala običajna družba, Peter z novo punco, onadva in seveda Rok. Rok je običajno spodbujal nove runde in tudi včeraj je bilo tako. S Petrom nista želela zaostajati in tako so vase zlili velikanske količine pijače. Točajka jim je parkirala steklenico Jamesona in prinašala samo še pire. Tanova od Petra je sramežljivo spila malo pivo in dva viskija, Sonja pa celo samo en radler in potem kavo. Sonja … Kaj je s to punco? Zdaj sta živela skupaj že več kot pet let in še vedno je ni razumel. Včasih se je na kavču tiho kujala s knjigo v roki ali samo strmela skozi okno. V navalu odkritosti mu je na zadnji obletnici, ko sta dobro povečerjala in v spokojnem klepetu prebavljala s šilcem viljamovke, priznala:
»Martin, jaz bi … otroka bi imela. Martin? Me slišiš?«
Seveda jo je slišal. Samo ni vedel, kaj naj odgovori. Tesnobno je čakal, kdaj bo na plano prinesla to temo in nikoli ni bil pripravljen. Nisem pripravljen! A razumeš! Tega ni rekel, že zaradi slavnostni trenutka in ker ni želel še enega kujavega tedna.
»Kaj pa vem. Stanovanje imava v najemu, majhno je … Ti še vedno nisi za nedoločen čas in moji projekti … saj veš. Včasih jih je več in včasih manj. Ne vem no … ali ne bi raje malo počakala?
»Martin … jaz bi res ful imela otroka … s tabo. Zadnjič v lokalu me je stranka prosila, da ji ga pridržim, ko je šla lulat. Nisem si mogla pomagati, nos sem zarila v tisti pregib med vratom in ramo dojenčka. Res je, kar pravijo. Tako noro dobro dišijo … Martin, prosim!
»Ljubica, bova doma o tem, a prav? Preveč ljudi je tukaj … grem plačat!«
Do te debate doma ni več prišlo, ko sta stopila skozi vrata najemniškega stanovanja, jo je spustil toliko naprej, da je šel z desno roko ob njenem boku in potem gor. Ko jo je stisnil za joško in je zastokala, je vedel, da se bo večer odvrtel predvidljivo. Na srečo! Brez neumnih debat o otrocih in čustvih. Ko je nekaj minut kasneje malo ihtavo vzel folijo s kondomom iz škatle ob postelji, je vseeno posebej pazljivo zatrgal ovitek in si skrbno nataknil gumico. Da ne bo prišlo do kakšne pomote, katastrofe …
Tistega pogovora nista nikoli več nadaljevala. Sonja je še vedno delala v kavarni za določen čas in sanjala svoje sanje, da bo postala igralka, čeprav ni imela akdemije. Njegovo samostojno podjetništvo za programiranje je prinašalo vedno več denarja in živela sta lagodno. Pa kaj! Saj sta bila še vedno samo na začetku svojih tridesetih in je časa še ogromno. Poleti je plačal potovanje na Tajsko in dva tedna sta se imela čudovito. V tistem času, na plažah in v sarongih, s kozarci mavričnih pijač z dežnički ni Sonja niti enkrat omenila otroka. Večinoma se je smejala in postajala vedno bolj zagorela. Še nikoli je ni videl tako sproščene in lepe. Za foro je lahkotno flirtala z lokalnimi fanti, ki so sposojali senčnike, ležanike in prodajali šaro, zvečer pa prihajala v njun bungalov vroča in željna. Vsak večer sta seksala in Martin je pomislil, da je to najboljši približek raja. Po vrnitvi sta pometala v omare neumne slamnike, saronga in drugo ropotijo. Tajska je bila le še sladek spomin. Nosila sta le obeska iz morskih školjk, ki sta bila skoraj simbolična, skoraj zaročna, če bi v to verjela.
Zdaj je Martin med prsti vrtel ta obesek in strmel v strop. Mogoče ni mogla spati in je šla v trgovino in na kavo ob sončnem vzhodu. Do prijateljice? Na sprehod. Kdo bi vedel. Zastokal je, ko ga je stisnilo v mehurju. Scat bo moral. S težavo se je skobacal na noge in odcapljal do kopalnice. Na povratku je razmišljal o aspirinu, si v kozarec vode pometal dve tableti in stal sredi dnevne sobe, v samih gatah in nejeverno strmel na kavč. Tam je bila Sonjina torbica in zraven mobilnik. V želodec je potisnil občutek panike, počasi pil mehurčke in z muko razmišljal. Ničesar ni razumel.
Policista sta bila sicer razumevajoča, a tudi precej zdolgočasena. Načeloma se jih 90 odstotkov vrne v prvih 24 urah. Tako statistika. Kaj se zgodi s preostalimi desetimi odstotki sta nakazovala zgolj megleno. Moški v uniformi je vodil postopek, njegova mlajša kolegica se je radovedno ozirala po stanovanju.
»Sta se včeraj kaj sprla?«
»Kaj počne … gospa, gospodična … Sonja? Je imela kakšne sovražnike«
»Kaj pa prejšnji fantje, je v stikih z njimi?«
»Kje so njeni priljubljeni kraji?«
»Kje živijo starši, je v dobrih odnosih z njimi?«
»Je kaj takšnega že naredila kdaj?«
Martin je s pogledom odtaval in za trenutek okleval. Policist je to začutil in se s telesom nagnil naprej ter z zapisnico nervozno čakal. Ne bo jima povedal, saj nima smisla.
»Ne, še nikoli … »
Pred kakimi tremi leti se je Martin zbudil sredi noči, v trdi temi in tudi ni našel Sonje ob sebi. Takrat je instinktivno vstal, si navlekel trenirko in pulover ter šel iz stanovanja. Kot bi vedel, kje je Sonja, se je vzpel na teraso njunega bloka in tam je sedela. Gledala je osvetljeno Ljubljano. Ko jo je našel, je brez besed šel nazaj v stanovanje, zakuhal kavo, veliko kave ter vzel tobak, papirčke in vžigalnik. Preostanek noči sta objeta ždela na strehi bloka, srkala vedno bolj hladno kavo, kadila in modrovala o smislu življenja. Tega že ne bo omenil policajema, nima smisla.
»Hja, to je vse, kar lahko naredimo. Imejte telefon pri sebi in če se javi s katerekoli številke, nam takoj javite. Ja, boste v redu?«
»Ja, ja, ja … in kaj naj zdaj?«
»Čakate … nima smisla, da jo na lastno pest iščete po mestu. Izguba energije.«
»Ok, hvala.«
Takrat se je prvič vmešala policistka:
»Vsi tile računalniki, se s tem ukvarjate?«, ko je pokimal, je nadaljevala:
»Če imate kakšno vizitko, meni se doma neprestano sesuvajo windowsi, pa če lahko kdaj pogledate …«
Kolega jo je začudeno pogledal, Martin je izmomljal, da je programer in ne serviser, potem sta hitro šla. Zaklenil je za njima in ostala je tišina.
Ne glede na dogovor ni zdržal doma. S Peugeot-om je krožil po mestu in opazoval, čakal, da se Sonja od nekje pojavi. Zapeljal se je tudi na grajski grič in se sprehodil do njune klopice, kjer sta začela. Pobegnila sta z nekega bednega žura in s sabo vzela dve steklenici rdečega vina. Na tisti klopici sta ju uspešno uničila in potem blebetala, gledala zvezde in se nerodno objemala. Ko jo je skušal poljubiti na usta, se je izmaknila.
»Drugič,« je rekla in kmalu sta šla.
Martin se je takrat počutil užaljeno. Ne zato, ker je bil tak jebač in mu je s puncami vedno šlo gladko, ravno nasprotno. Ni mu šlo. Užaljen je bil, ker je tisti večer res vlekel prave poteze, ji v pravem trenutku rekel, da gresta z žura pri Petru, kjer so že tri ure igrali neko bedno namizno igro, izbral pravo potko na grad, govoril še kar zabavne reči in ni bil vsiljiv. Kakorkoli, naslednji dan sta bila na chatu in kmalu sta se tudi poljubljala. Čez pol leta ji je predlagal, da se preseli k njemu in tako zapusti kvarter luzerskih cimr, ki so bile vse točajke brez prihodnosti v mestnih lokalih. Od takrat je imel občutek, da jima gre dobro. V resnici ni o tem preveč premišljeval. Sonja je postala del njegovega življenja. Ko sta v Ikei kupila takoj zakonsko posteljo, da se ne bi več stiskala na njegovi enojni, je bil prepričan, da je to resna zadeva. Mogoče za celo življenje?
Zdaj sedi na tisti njuni klopici. V levi roki stiska mobilnik, kot bi ga želel prepričati, da zazvoni. S kakšne neznane cifre, iz lokala, od prijateljice, ki je ne pozna. Z desno roko pa nemočno udarja po betonskem naslonjalu.
»Pizda, pizda! Zakaj smo se morali včeraj tako napiti? Debil Rok in njegove fore, zaljubljeni Peter, ki dela vtis pred uno, uno … magistra komunikologije ali kaj. Pa cel večer skoraj ust ni odprla. A je čudno, da smo spet šli v naše fore? V neskončne debate o računalnikih, sistemih … Pizda!«
Ja, včeraj so presegli sami sebe. V napihovanju in samovšečnih izjavah. Celo družbo je častil Rok, ker je bil eden tistih vizionarskih srečkotov, ki je pred leti vlagal v kriptovalute in zdaj praktično živel do tega. Bogataš. Važič. Martin je pil iz jeze, ker mu je Rok vsaki dve minuti navrgel kakšno pikro o tem, kao je bil Martin tak posranec, da takrat ni tvegal nekaj tisočakov … Peter je zraven kimal in držal za roko tisto svoje novo bitje. Prva punca po več letih … Naj mu bo. Kako mu je sploh uspelo, kroničnemu zbiralcu namiznih iger in igralcu različnih strategij. Baje sta se spoznala v neki klepetalnici. Kakorkoli, večer je bil usran. Martin ni zbral odločnosti, da bi okoli polnoči šla domov, ampak je vztrajal, kot da bi lahko na nek nezrel način vsaj zmagal v pitju proti Roku, če je že izgubil priložnost na kriptoborzi. Sonja je v nekem trenutku, ko sta bila oba na čiku zunaj, omenila, da bi šla domov. Vendar je ni upošteval. Skregala? Ne. Sonja se ne krega, Sonja se muli. Sploh ni opazil, kako je vedno bolj tiho sedela na klopi in pila kavo. On pa je ves rdeč v obraz Roku razlagal, da se bo tudi ta balonček razpočil in bo on, Rok, isti revež kot na začetku. In zdaj je Sonja izginila. Zapustila ga je. Pustila je vse stvari in šla. To je edina možna razlaga.
Počasi je vstal s klopi in se vrnil do avtomobila. Ni več krožil po mestu, šel je v prazno stanovanje. Njenega klica ni dočakal, samo njeno panično mamo, ki ni razumela, kaj se dogaja in je že cel dan žrla helexe.
»Matej, poglej še tam …ja, tam ja! Nekaj temnega vidim poleg debla.«
»Tam smo že šli čez …«
»Pejt še enkrat, prosim …«
»Ok … sam mal … res je neki v vodi. Čaki! Nekaj je v vodi … se potopim.«
Štirje možje žabe so na suho potegnili nekaj takšnega kot človeško telo. Že tedne brez znakov življenja, tričetrtinsko razpadlo in pojedeno od rib. To ni bila več običajna akcija iskanja, preveč časa je minilo, fant izginule jih je prosil, moledoval. Zato so zdaj že tretji dan česali reko. In jo končno našli. Konec akcije, zdaj pa na pijačo.
Martin je stal ob robu reke, kadil čik za čikom. Gledal je gmoto v travi, zdravnika in štiri reševalce. Ničesar ni razumel. Nikoli ni razumel Sonje, tudi zdaj ne. Mogoče ne bi šel domov. Ostal bi tukaj in čakal, da mu Sonja prinese termovko kave, da bosta celo noč govorila in iskala smisel. Mogoče to ni slaba ideja.