Od doma je odšel nekega jesenskega deževnega dne. Enostavno je v športno torbo nametal nekaj oblek in v bivši šolski nahrbtnik še drugo šaro. Naivno je računal, da bo po polnoletnosti in maturi vse drugače. Zrelostni izpit in to. Motil se je. Bilo je še huje. Zato je šel. Na bolje. Recimo. Nekaj časa je bilo tako.
Cimer ima spet nočne more, ker pridušeno jamra in se premetava. Pojma nimam ali bi bilo bolje, če ga zbudim ali pustim. Dve noči nazaj sem ga stresel in premaknil v budnost, vendar me je gledal tako čudno in skoraj zamahnil proti meni, še preden mu je v oči prišlo dovolj treznosti, da me je prepoznal. Od takrat se ga malo bojim, ker je bil tako drugačen in odsoten. Bemti, če vem, kaj narediti! Mah, ne morem tega prenašati.
»Hej ti! Samo sanje so, daj, zbudi se!«
In seveda brez odziva. Močneje ga stresem za ramo.
»ZBUDI SE! Demone preganjaš kolega … hej stari!«
»KAAAJ? Kdo si? Aaaaaa«
»Samo jaz sem, tvoj cimer …umiri se.«
»Aaaaaaa …«
Brez razumevanja se je obrnil in potonil v novo rundo, tokrat očitno brez hudičevih podob. No, saj jaz tudi ne bom spal to noč. Raje grem na okno na še eno cigareto.
Spet si nemiren in videti neprespan. Zelo težko se tako pogovarjam s tabo, čeprav si želim, Govorim samo jaz in ti me nemo gledaš. Verjamem, da mi ne zaupaš, vendar nikamor ne greva takole. Z nogo tapkaš v nekem norem ritmu in v tvojem pogledu je vse živo, česar ne znam razbrati. Mah, kaj mi je tega treba! Uživaj v svoji tišini, pezde. Še nekaj minut in grem. Jutri se spet vidiva. Jaz bom govoril in ti boš tiho.
Najprej so bili medeni tedni. Pri bivšem sošolcu, ki s starši živi v veliki hiši. Niso imeli nič proti, če prespi pri njih. Po nekaj dnevih so po ovinkih spraševali, če ima kakšne načrte. Ni jim znal odgovoriti. Še vedno so bili prijazni, vendar vedno bolj odmaknjeni. Niti spraševali ga niso več in kmalu mu je kolega osramočeno povedal, da bi bilo mogoče dobro, da gre še kam. Ni problema! Zunaj je spoznal precej odbito punco, imela je par let več od njega, za videz študirala neko filozofijo in živela s tremi sostanovalkami. Na kavču v dnevni sobi je bilo dovolj prostora, v stanovanju so se vrstili žuri. Vedno je bilo tudi zanj dovolj, ker takrat je bil z denarjem že bolj na kratko. Čez dva tedna je njen tip znorel in ga vrgel ven. Eh, ko bi vedel …
»Zakaj si tukaj?«
»Nimam kam.«
»Zakaj ne greš domov?«
»Dej odjebi, ni šans.«
Vsi imajo cele kupe vprašanj, še morasti cimer jih kar vleče nekje iz malih možganov. Sama vprašanja, pa nobenih odgovorov. Najraje bi spal, vendar mi tudi čez to ne gre najbolje. Zato buljim v strop in se v domišljiji kopam na najbolj jebeno nori plaži, kjer smo vsi srečni in lepi. Poližem svojo desno roko in skoraj okušam sol in toploto sonca. Začutim pogled. Obrnem glavo. Cimer me izgubljeno gleda:
»Fak stari, sam ti si res fuknen!«
Ko sem te prvič videl, si bil precej shujšan in izmozgan, nekako na koncu. Presenetila me je tvoja mladost, 18 in drobiž, pa na cesti. Res te skušam razumeti, ampak saj to že veš. Najmanj dvajsetkrat sem ti že to ponovil, da se zdim sam sebi bebast. Vem, da nisi zaostal, vem, da nisi nem. Včasih, ko grem mimo sobe slišim, kako se menita z drugim. Čisto normalno si slišati. Samo z mano pa ne. Nak! Niti besede. Pojma nimam, zakaj te kličem. Mogoče iz navade. Mogoče boš ravno danes kaj povedal … Ali pa tudi ne. Mah klinc, še pet minut in konec.
Ko ga je ljubosumni tip pozno zvečer vrgel ven, je bilo konec pravljice. Deževalo je, podobno kot na dan odhoda od doma. Zdaj ni imel ideje za naprej, žepi skoraj prazni, baterija telefona tudi skoraj prazna, čeprav je vedel, da v imeniku ni bilo ljudi, ki bi ga na hitro vzeli pod streho. Bal se je preveč osvetljenih krajev, zato je zavil v park in predrgetal prvo noč v grmovju. Naslednje jutro ni bilo nič bolj svetlo in od tistega trenutka dalje se je začel pekel.
»Ej, a si zato pristal tukaj?«
»Kako to misliš – zaradi tega?«
»Mah saj veš, ker si, kar pač si.«
»A ti ne gre beseda z jezika, kaj pa je … muca jezika papala!«
»Jebi se debil!«
Kako mi je uspelo, da sem v sobi z največjim retardom daleč naokoli. Ne! Z retardom, ki ima nočne more. Jaz jih ne morem imeti, ker nič ne spim. Ha! Sem našel varianto, da zjebem sistem. Nikoli več ne bom spal. Samo še teh čudnih slik se znebim, zaradi katerih grem vedno težje na mojo plažo uživat med izmišljene prijatelje. Samo te slike še …
No, končno napredek! Sicer iz povsem nepričakovane smeri. Včeraj je za pogovor zaprosil poba iz tvoje sobe. In mi je vse povedal. No vse … Tisto, kar si ti povedal njemu. Zdaj mogoče malo bolje razumem. Si se pripravljen pogovarjati o tem? Si šel zaradi tega od doma? Glej, skrivnost je razkrita in to ni nič takšnega. Te je sram? Daj odpri usta in že reci nekaj! Brez veze, grem.
Pobrali so ga rutinsko. Zvečer se je smukal okoli smetnjakov in poklicala je zaskrbljena babica iz prvega nadstropja. Ena od tistih, ki dežura noč in dan ob oknu. Obveščevalna služba naselja. Ko so prišli, se ni upiral, saj tudi ni imel več moči. Iz pekla v vice. Vsaj hrana je bila. In toplota. Vse drugo je za njega počasi zamiralo. Že takrat ni govoril z njimi in zelo malo so izvedeli o njem. Iz osebne v denarnici so izvohali starše. Oče je po telefonu rekel, da nima več sina in naj kar oni skrbijo za njega – bolnika, če želijo. Od takrat je na oddelku.
Marsikaj bi ti povedal, doktor, če bi imelo smisel. Vendar za mojo bolezen ni zdravila, zato tudi ne govorim s tabo. Ne zameri, saj si čisto ok. Zdaj bi zaspal, da se mogoče znebim tistih slik.
Zgodba je izšla v avgustovski tematski številki Kraljev ulice “Jaz človek. Jaz zver”