Ko sem se usedel za tipkovnico, da naklofam tole kolumno, sem bil primerno nakurjen, torej jezen. To lahko pomeni samo to, da bo nekaj ljudi užaljenih, ko bo to bralo. Briga me! Takoj vam razložim, v čem tiči vzrok moje jeze, vendar vam vsem najprej želim mirno in zabavno leto 2015. Tako! To smo dali mimo, zdaj pa k jezi.
Skoraj vsak dan srečujem ljudi, ki so zaradi naučene nemoči navajeni na vrtenje v začaranih krogih jamranja in smiljenja samemu sebi. Tisti tam ne zmore premakniti riti, čeprav ve, da bi bilo to za njega dobro, pa čeprav ima dve zdravi nogi in roki. Ona tam sedi v kotu in vije roke nad žalostnim dejstvom, da že dve leti nima službe in še vedno doma čaka, da bo prišel pozitivni odgovor. Ljubica draga, ne bo prišel sam od sebe! Poslušam flance o socialni državi študentke, ki je polna utopičnih idej s faksa. Glavo ji je napolnil gospod profesor, ki v stanovanju svoje mamice živi od zgledne profesorske plače in je popoldanski aktivist, ko mu to zapaše. Ljudje dragi, bom napisal v angleščini, ker se lepše bere: get life! Prevod? Nehajte se zajebavati in živite življenje kot je!
Tole prebijanje skozi vsak dan je pač borba in močno žal mi je, da vam tega niso povedali vaši socialistični starši, še manj nespretni učitelji in seveda tudi ne vaši še bolj zmedeni vrstniki. Tako je vedno bilo in po vsej verjetnosti tudi vedno bo. Moja priljubljena debatna tema je spraševanje o tem, kako so živeli naši predniki. Sto let in več nazaj. Kakšen je bil položaj žensk, revnih, drugačnih … Meni se zdi, da je bil hudo slab, v skrajnem primeru je šlo za vsakodnevni boj za golo preživetje. In danes jemljemo marsikaj za tako samoumevno, da se s tem niti ne želimo ukvarjati v mislih. Vzemimo recimo politiko. Nekaj nabritih tipov nas je skozi desetletja uspelo prepričati, da je visoka politika pač nek teater za izbrance, grebatorje in druge plazilce. Za naš denar se gredo mance, kradejo sebi in bogu čas, nam cefrajo živce itak pa se nič ne spremeni. To je bila pač dobra finta, na katero naseda več kot 80% populacije. Jih pač ne zanima, odmahujejo z roko in že v naslednji sapi spet jamrajo, kako težko preživijo in kako je šef navaden psihopat, ki dnevno z mobingom iztiska iz njih še zadnjo kapljo potu. Veste, politika ni to. Politika je bila baje v starih časih posvečena dejavnost za ljudi, ki del svojega časa in energije žrtvujejo za blagor drugim. In ni vse v visoki politiki, politika je tudi mala politika. V vaši vaški ali četrtni skupnosti ali v bloku. Za blagor vseh! Ne za žep nečaka, ki ima podjetje za fasadiranje in se njemu nameni posel.
Razjezilo me je, da v slovenskih šolah pedagogi, nevredni svojega imena in poklica, tolerirajo nasilje med vrstniki. Žaljenje, brcanje, pljuvanje, grožnje, izsiljevanje … ne znajo urediti. Vijejo rokice v zbornici in se skrivajo za katedri. Saj bo minilo. Ne zmorejo. Ne znajo. Medtem pa horde razvajenih pamžov, ki jih podpirajo z odvetniki oboroženi moteni starši marširajo po šolah in se gredo teror. Starši v svetu šole so tiho. Raje se dobijo enkrat letno in kinkajo ob finančnem poročilo ravnateljice. Samo, da mine še tista ura in gredo lahko domov pred televizorček. Jutri bo njihovega otroka sicer s pestjo v obraz udaril sinček lokalnega tajkuna, vendar to bo šele jutri. Do takrat pa poglejmo, kdo se najbolje znajde na kmetiji. Ljudje, ni čudežev! Sami moramo vzeti stvari v roke in začeti urejati tole sranje od družbe, v kateri živimo. In priklanjam se navadnemu hišniku, ki je ob prevzemu novega stanovanja ugotovil, da je upravitelj stavb mirno v žep pospravil polovico rezervnega sklada, ki naj bi šel za sanacijo posledic poplave. Možak pač ve, ker je hišnik, kakšne so cene. In uporabil je zdravo pamet. Ko je na hišnem svetu predstavil poročilo, da je šlo 3.000 EUR v žep upravitelja, je bila nezaupnica takoj izglasovana. Ta upravitelj je lupil stanovalce zadnjih 20 let, vendar je moral priti neuki hišnik, da je uredil zadeve.
Žalosti me dejstvo, da politika ne zanima mladih in žensk. Ženska volilna pravica ni bila zlahka pridobljena, o ne, sploh ne! Bila je izborjena na ulicah. Zato, da lahko danes Marjanca, ki je nič ne zanima, na volilni dan raje ostane doma in peče štrudel, saj bo itak vedno isto. In zvečer gleda zabavno oddajo. Prekleto nevarna ignoranca, Marjanca! Mulci, zapohani in pijani, ki se kotalite po slovenskih ulicah in ste glasni glede legalizacije trave, ker je dobra v »medicinske namene« kajne, je to vaš domet politične aktivacije? Boste šli pred parlament zgolj in samo za lastne ozke koristi? Potem smo vas res slabo naučili. Pozabite na te napačne nauke in razmišljajte z lastno glavo.
In to pogrešam. Zato sem res jezen. Da ljudje okoli mene papagajsko ponavljajo neke bedne stavčiče, ki nimajo neben zveze z resničnim življenjem. Ker ne uporabljajo te čudovite mašine v svoji glavi – 80 milijard nevronov za razmišljanje. To je žalostno. In včasih res več ne vem, kaj ljudje potrebujejo, da se zbudijo v teh svojih zaspanih in telenovel polnih glavah. Govorimo, pišemo, prepričujemo … in pogosto to deluje kot butanje z glavo v zid neumnosti. Pojma nimam, zakaj so mnogi ljudje izbrali, da so neumni? Vendar, ker je ta kolumna namenjena pametnejšim – pa to vam zdaj ne lezem v zadnjo plat, ampak navajam dejstvo, da Kralji ulice niso revija za robote – še nekaj toplejših besed. Jeza se že hladi, pisanje je res terapevtsko. Želim vam nameniti nekaj sklepnih besed spodbude, ker je ravno začetek leta. Bodite pogumni, bodite iskrivi, ne iščite vedno materialnega zadovoljstva, temveč notranjo izpopolnitev. Vem, da moramo vsi preživeti, vendar nam lahko ustreza tudi nekaj skromnosti. Danes sem skupino ljudi, ki se borijo z depresijo in tesnobo, zaključil nekako takole: »v resnici potrebujem zgolj nekaj cigaret in kavico pa je moj svet lep in poln.« Mogoče sem sanjaški bedak ali narcis brez kontrole, vendar nekaj desetletij na tem čudnem planetu želim preživeti zadovoljno in s čim manj stresa. Upam, da je kdo kaj razumel. Bil sem pač jezen. Z željami sem začel in tako tudi končujem, da ima zgodba rep in glavo. Ali obratno? Brez zamere in srečno!
Kolumna je izšla v časopisu Kralji ulice februarja 2015
