Včasih mi kdo napiše kakšno elektronsko sporočilo, v katerem pravi, da so zgodbe v teh nekaj vrsticah preveč negativne in kažejo samo slabo plat našega življenja, ko je pa vendar toliko lepega. Zato danes samo za vas, nekaj pozitivnega. Sobotna kolumna za lepo soboto in miren spanec.
Ko se narod združi v slavljenju junaka, je to v sodobnosti najbolj pogosto uspešen športnik, redkeje glasbenik, kaj šele gospodarstvenik. Nikoli ne slavimo drobnih junakov našega časa, ki jih ni tako malo. Spoznal sem gospoda, ki opravlja svojo službo varnostnika že več kot 30 let. Pogoje za upokojitev je že izpolnil, vendar podaljšuje svojo delovno dobo, saj bi dobil na mesec pokojnine zgolj 430 konvertibilnih na račun. Srečo ima, pravi, da je v tistih časih odkupil stanovanje, drugače bi živel pod mostom. Njegovo preživetje je odvisno od tega, ali bo lahko delal še dve leti, mogoče dlje, potem pa ne ve.
Starši gibalno oviranih otrok vsak dan iščejo variante za pomoč svojim potomcem, saj jih je država zapustila. Status invalida prinaša zgolj mesečno miloščino do konca življenja, čeprav bi ob ustrezni pomoči marsikateri hendikepirani lahko živel vsaj delno samostojno in delal. Nekateri starši ne obupujejo, temveč trmasto rinejo dalje na razne načine.
45 let stara gospa s srednjo izobrazbo je pred časom izgubila službo in bila kasneje tudi deložirana. Zdaj razmišlja, da bi končala šolo, ki si jo želi in začela projekt, ki ga ima v glavi že nekaj let. Čez mesec nekako pride s 280 evri, ne pije, ne kadi in ne vozi avta. Dneve preživlja v knjižnicah, kjer študirala, širi splošno izobrazbo in pošilja elektronsko pošto s svojimi predlogi. Malodušje čaka za vsakim vogalom, vendar ga noče srečati. Še vedno se smeji in ima upanje.
Mojemu prijatelju so že pred časom mojstri dušeslovci prilepili povsem napačno diagnozo, ki ga zdaj spremlja kot črn oblak. Hudo osebnostno moten naj bi bil, kar ne drži. Celo življenje je imel željo, da bi bil novinar, vendar se mu očitno ne bo uresničila. Zato pa opravlja slabo plačano službo v nočnem času, ko mi večinoma spimo. Včasih ga zanese na bolj črnogledo stran in drugič je poln optimizma, ker vidi vrednost tega življenja v majhnih stvareh. Iskrenem pogovoru, skodelici kave ali čisto običajni prijaznosti.
To so nekateri od junakov našega časa, ki ne bodo prišli na naslovnice časopisov ali v najbolj gledane termine televizij. Svojega bivanja ne razkrivajo v resničnostnih zabavah celotni javnosti in iz sebe ne delajo ubogih žrtev. Pač samo živijo. Mnogi ne želijo statusa revnega človeka, saj jim je to povsem nesmiselna oznaka. Zavedajo se seveda, da živijo težko, vendar tega ne dojemajo kot svetovne krivice, temveč kot izziv. Junaki so vsi pogumni, bistri in duhoviti ljudje, ki ta celotni cirkus, v katerem živimo, dojemajo z zdravo mero distance in veliko šaljivosti. To je precej dober način za preživetje, za razliko od neprestanega pritoževanja, kaj šele nadležnega jamranja. Mogoče vam v mladosti niso povedali, da življenje ni sladka lizika, prej vztrajna borba na različnih področjih. V nobeno vato ne bomo ostali zaviti, temveč bomo morali pokazati svojo upornost na odprtem polju. Kdor tega ne bo znal, bo kot dejanski revež zapisan propadu.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 23. maja 2015
