Kaj se lahko naučimo od športnikov? (posebna kolumna)

Mogoče ne marate masovnega športa in raje samotno tekate zase nekje v gozdu. Morebiti niti tega ne in imate odpor do vsakega telesnega napora, ki je večji od nekaj korakov do hladilnika. V slednjem primeru mi je malo žal za vas. No, zase lahko mirno napišem, da nisem nek aktivni športnik, se pa zelo trudim v tej smeri. Poskušam vsaj redno teči. Glede spremljanja športa sem kar fanatični navijač in to različnih športov. Toliko za začetek.

Pred meseci sem imel to čast, da sem eno popoldne preživel z našim zlatim olimpionikom Primožem Kozmusom. Bil je lep dan. Primož izžareva posebno moč in predanost svojim ciljem. Njegova motivacija je čista in jasna. Za svoje dosežke se je nagaral in zdaj upravičeno žanje nekaj uspeha. Na poti je doživljal mnoge neuspehe. Ima ideje za naprej in je lahko zgled mladim. Takšna je tudi Tina Maze ali pa Dejan Zavec in še marsikdo.

Vrhunski šport je seveda lahko ob poškodbah nevaren za zdravje, na mladega človeka prežijo tudi pohlep, lažni managerji z denarci. Nekaterim se ob tem zavrti v glavi in se izgubijo. Po drugi strani zahteva veliko odrekanja in dela. Po tretji prinaša nekakšne posebne občutke in različne nagrade. Pot je nevarna, vendar zanimiva. Na koncu ne čaka vsakogar zlata medalja. To je tveganje, katerega se je dobro zavedati že pri 16 ali 17 letih in včasih ga velja sprejeti.

Uspehi športnikov lahko neverjetno poenotijo sicer razdvojen slovenski narod, ki večino časa najbolj uživa v neskončnem kreganju, čigava je lopatka v peskovniku in kdo je skril kanglico. Mogoče je to poenotenje nekoliko lažno in umetno, saj konec koncev vsi dosežki upravičeno pripadajo le nastopajočemu in njegovi ekipi, mi se le poistovetimo z isto zastavo in solze nam tečejo ob himni. Vseeno čutimo ponos, tak skupinski, ker so naši prvi. V osnovni šoli je naša ravnateljica v avli postavila televizor, da smo vsi gledali drugo vožnjo Bojana Križaja v Wengnu in nam je tisto uro odpadel pouk. Nobene večje škode nismo utrpeli, na koncu smo bili vsi še bolj naši, ko je Bojan zmagal.

Naši anemični in birokratski politiki, ki tako radi čestitajo vsem za medalje, bi se lahko od teh deklet in fantov naučili resnične delavnosti, prave motivacije in premagovanja ovir. V njihovih očeh je koristna trma in zdrava tekmovalnost. Zato niso zgolj primerni za lastnike kavarn in priložnostne trenerje, temveč nekateri tudi za voditelje še česa večjega od samega športa. Vendar jih vseeno raje malo odrinete, kajne? Trepljate po ramah, ko jim gre, ker se lahko tudi vi smejite v objektive in pozabite na njih, ko sem ji izteče služba na policiji ali v vojski. Za voditelje pa raje ne, ker bi potem tudi vi morali dejansko delati.

Ta kolumna nastaja dan po tem, ko je postalo jasno, da se Tina tudi iz Vaila vrača vsaj z eno medaljo (zdaj že vemo, da vsaj s tremi). In nekaj dni po tem, ko je neki Brko s Pohorja na tistem legendarnem kuclju švignil mimo konkurentov, da ni bilo nikomur nič jasno. Nasmejan in neposreden je šibal zabavne izjave, športnik smučarskega krosa, za katerega pred njim sploh nismo vedeli, da obstaja. In da, predsednik Pahor, ljubitelj fotografskih terminov in priložnostnih čestitk, svoji PR ekipi sporočite, da se tisti pevec piše Fliser, medtem ko je Filip pač Flisar.

Kolumna je izšla v posebni številki časopisa Svet24