Podjetnik ni nujno grabežljivi kapitalist, lastnik koncerna, zlobni izkoriščevalec delavcev. Podjetniki smo počasi že skoraj vsi, znanec nam pravi kruhoborci, sami samostojni in zapufani. Vendar, imamo ideje. Mogoče ne vsi, mnogi pa. Ideje čakajo na uresničitev. In ideje niso vezane na količino denarja pod palcem, njihova izvedba pač. Torej ideje imamo lahko vsi, izvede jih pa lahko samo podjetnik? Tole nekako ne bo dobro. Začnimo znova. Tudi nekdo, ki nima dovolj denarja ima lahko čudovite ideje in mogoče obstaja pot, da jih tudi uresniči, čeprav je recimo – brezdomec. Ob tem se spomnim na trgovino Stara roba, nova raba, ki je nedvomno podjetniški projekt, ja kaj pa drugega, ne vendar načrt za uspešno recikliranje plastičnih kozarčkov. Ima vse elemente podjetja, vendar ni povsem takšno. Alter trgovina? Mogoče. Torej vsaka uresničitev ideje, ki mogoče komu prinaša nekaj veselja in nekaj cekina v žep, ni nujno pokvarjena kapitalistična nakana. Dokler ne bo nekdo izumil življenja od zraka in svetlobe in bomo vsi živeli srečni do konca naših dni. Revija, ki jo držite v rokah, ima uredništvo in resno uredniško politiko, drugače bi bil to naključni blokec spetih listov, ki jih je nekdo nekje pobral in zložil brez vsakega smisla.
Država želi, da smo vsi podjetniki in ne bodimo tako čemerni pri tej čudoviti ideji. Izkoristimo jo v svoj prid in resnično nekaj naredimo. Vsak zase. Samostojno ali v majhnih skupinah. Seveda, z željo, da bi od tega tudi vsaj spodobno živeli. S tem pa res ni nič narobe, pa naj bom naključni mimoidoči, brezdomec ali velekapitalist. Balašević nas je učil, da je princip isti, vse ostalo so zgolj nianse. Slišim vas, ko godrnjate, da je lahko takole pisati, od kje se pa vzame denar za takšne hece? Priznam, da ni enostavno. Tu in tam se najde kje kak dobri očka, ki svojima sinčku in hčerki postavi podjetje od temeljev, v njega zmeče nekaj kupčkov konvertibilnih in v trenutku, ko posel malo zaškripa in razvajenčka zajokata, da nimata za novega Ferrarija, tatko to dokapitalizira z novim milijončkom in je spet mir v hiši. Tudi to se dogaja, vendar to so zgodbice za lahko noč. Vsaj za nas, ker smo kruhoborci. Mene navdušuje nekaj drugega.
Na internetu spremljam različne spletne kampanje za pridobivanje zagonskega denarja na zelo različnih spletnih platformah. Od povsem strogo kapitalskih prebliskov do družbeno angažiranih akcij in samostojnih projektov trmastih posameznikov, ki svoje ideje nikakor ne želijo izpustiti iz rok. Z upanjem me navdajajo zadnji rezultati povsem konkretnih ljudi s povsem konkretnimi akcijami, ki so na ta zbirateljski način dobili dovolj sredstev. Crowdfunding je izjemno zanimiv princip. In seveda, ja, vmes so mnogi, ki jim ni uspelo. Bodimo iskreni. Nikjer ni garancije, da bomo uspeli s tistim, kar se nam podi po glavi. Vsekakor pa tega ne bomo vedeli, če ne poskusimo. Te vrstice pišem z mislijo na malo Mišo, ki je pred dnevi praznovala tri leta, njena želja in želja staršev pa je zgolj to, da bi hodila. Skozi kampanjo »Help Miša walk« se je nabralo dovolj denarja za njene fizioterapije in ljudje po celem svetu so se izkazali. Bravo mi lahko zapišem! Tudi solidarnost še ni vzela konca.
Malo bom pokvaril tole vzdušje popolne idile. Vsakodnevnik kruhoborca seveda niti pod razno ni natakanje medu in mleka v grlo ter trganje zrelega grozdja z bližnje trte. Ne glede na to, kaj počnemo ali kaj nameravate početi, težave so. Poleg tega, da so ljudje večinsko že v stiski nekaj let in se jim to pozna, svoje zraven pristavi še naša birokratska in pohlepna Država. Če smo na enih področjih odvečno papirologijo uspeli zmanjšati na razumno raven, pa je birokratska pošast ohranila svoje položaje na drugih. Ob vsem tem lahko samo globoko dihate, štejete do razumnega visokega števila ali pa izgubite živce. Vendar v slednjem primeru to pomeni, da z glavo skozi zid seveda ne boste naredili luknje in boste ostali na tej strani zidu. Mirno in potrpežljivo. Glede pohlepnosti in pogoltnosti Države pa takole – velik aparat smo si naredili v zadnjih več kot 20 letih in za mnoge sisteme smo naučeni, da delujejo in delujejo v našo korist. Da nam pripadajo že samo zato, ker smo. No, vse to stane in tako moj kruhoborec zvesto vsak mesec odkrhne Cesarju tisto, kar je cesarjevega, drugače ga za rep lovi finančni policaj. Ah, zmotil sem se, pravilno se po novem napiše »odkrhne Cerarju, kar je Cerarjevega«. Kakorkoli, ko na koncu veliki podjetnik prešteva v žepu denarce, ugotovi, da ima za hrano in stroške, uspešen mesec pa bo zalil z eno dvojno kavo.
Vendar, nečesa mu nihče ne more vzeti. Ko srka kavico razmišlja o svobodi, da uresničuje svojo idejo in s svojimi rokami in možgani ustvarja svoj mali krogec realnosti. Tisti veliki zunanji ga tako ali tako skuša pogoltniti. In za ta občutek svobode je pripravljen plačati tudi malo višjo ceno.
Kolumna je izšla v reviji Kralji ulice novembra 2014
