Onkološkega kirurga in borca za pošteno zdravstvo dr. Erika Breclja sem spoznal enkrat mimogrede. Mislim, da sem pri Stanetu v trafiki pred UKC pil kavo in je prišel mimo. Pogovarjala sva se, kot da se poznava leta. To je prednost nas znanih ljudi kajne, ker tako ali tako delamo vse skupaj za samopromocijo, da se lahko slikamo na različnih pasjih procesijah in nam cinglja cekin na račun. Kar mislite si! V resnici je moral čvek takrat prekiniti, ker so ga že nekam klicali. Takrat, ko dela in tudi ko ne dela ga predpostavljeni radi kličejo zaradi nujnih zadev. Delno verjetno zaradi njegove strokovnosti, delno pa verjetno zato, ker upajo, da potem manj mislil na neumnosti kot je recimo razkrivanje korupcije v zdravstvu. Ta kolumna je posvečena Eriku, ki ni superjunak iz risanke, temveč poštenjak iz soseščine.
Na njem najprej opazim močne roke, roke, ki znajo spretno operirati. Pomislim , da bi lahko z njimi zgrabil za vrat tudi katerega od podkupljivih trgovcev z operacijskimi mizami ali farmacevtskimi izdelki, pohlepnih gradbincev ali birokratskih zdravniških direktorjev, ki za provizije sklepajo škodljive pogodbe, jemljejo provizije, ne naredijo nobene spremembe v korist bolnikov in so na splošno v sramoto svoji stroki in državi. Prav mislim si, da bi z lahkoto podelil kakšno klofuto kateremu od teh pezdetkov, ki že desetletja krojijo našo zdravstveno politiko. Opazim seveda, da je Erik velik mož, ki se svoje velikosti zaveda in se skuša kar malo skrčiti, ko stoji malo sključen. Kadar stoji, stoji trdno, kar pripisujemo ljudem z območja burje, ki jih kakšne ljubljanske sapice niti ne zamajejo. Njegove oči so hudomušne, bistre in mirne. Potem spregovori.
V Sloveniji je velik manko neposrednih in iskrenih besed. Ko nekdo pove točno tako kot je, brez celofana, cvetličenja in dvoumnosti. Tega res nismo vajeni, saj naši karierni politiki govorijo brez vsebine, brez žara in tudi zapleteno, da se od puhlic niti ne znajdemo. Tega smo vajeni in žal celo menimo, da je tako prav – o resnih tematikah poslušamo nesmisle, ki jim kimamo iz navade. Erik govori drugače. Ostro, neposredno in razumljivo. Že deset let govori in piše enaka dejstva, ki jih zna vedno tudi argumentirati. Govori o tem, kako je potekala gradnja Onkološkega inštituta v Ljubljani, kako gnil je zdravstveni sistem od znotraj in ponuja tudi rešitve. Pa ga nihče noče upoštevati, prehud je za slovenske cincarje, ki ljubijo kozmetične popravke, nikakor pa ne korenitih obratov. Kako pa si bodo potem lahko polnili žepe, če bo vse drugače! Zato je potrebno Erika utišati.
Med drugim sem odraščal tudi ob risanem Banananjamu, ki postane heroj šele, ko se iz navadnega fanta prelevi ob grižljaju rumenega sadeža. Erik Brecelj ni narisan lik in nima nobenih nadčloveških sposobnosti. Slovenci v stiski včasih kličejo na pomoč Kralja Matjaža, Martina Krpana, Petra Klepca in celo Kekca pa nobenega od njih ne bo. Vam zagotavljam, ne bo jih. Ker jih ni. Nekateri pošteni in pogumni ljudje pa med nami dejansko živijo. S sistemsko korupcijo prežeta oblast jih želi seveda ustaviti. In tega res ne bi smel nihče od nas mirno gledati. Citiral bom spoštovanega Slavka Bobovnika: »Erik, potrebujemo vas.« Res je. Pa še sto podobnih za druga področja, ker smo do vratu v greznici.
Sobotna kolumna je napisana v podporo dr. Eriku Breclju, prvič ste jo lahko brali v časopisu Svet24 dne 17. oktobra 2015
Banananjam, pojasnilo za mlajše bralce, je bil animirani superjunak mladosti nas starejših, v originalu se je imenoval Bananaman in ga lahko občudujete na priloženi risbi, ko kaže mišice
