Danes je bil težek dan, poslušal sem tragične zgodbe ljudi okoli nas. Preden sem se usedel za tipkovnico, da vam napišem sobotno kolumno, sem pogledal nekaj epizod starega dobrega Seinfelda. Prevetril sem možgane in se nasmejal šalam res odličnega komedijanta stare šole. Ko se smejite, se začne nekje dol v trebuhu in potem se razleze čez obraz in lahko vam celo tečejo solze. V telesu začutite tiste prijetne hormončke, ki sproščajo. No, to je ta občutek. Zapisal sem ga po svojih skromnih močeh zato, ker so očitno mnogi nanj pozabili. Vam pojasnim.
Pred dnevi so naši vrli parlamentarci izglasovali novelo zakona o zakonski zvezi, ki omogoča poroko istospolno usmerjenim partnerjem. Za potezo v smeri odprave človekovih krivic jim gre vsa pohvala. Na podlagi vročih debat je nastal tudi satirični zapis, kako je že prvi dan po dnevu D gejevski aktivist Miha Lobnik prejel na dom dva otroka, ki mu jih je »podarila« vsega naveličana mati samohranilka, saj naj bi bila mulca preveč tečna, oče pa na začasnem delu v Švici. Zgodba je bila tako očitno absurdna in tudi zabavna, da sem jo delil na zidu socialnega omrežja. Vendar, glej ti šment! Pričakoval sem, da bo zbudila tisto prijetno ščemenje pri drugih, vendar ni bilo za vse tako. Mnogi so vzeli vse strogo resno, se zgražali, obtoževali izmišljeno mater. Tudi po večkratnih objavah, da gre vendar za hec, zagreti komentatorji niso odnehali. Zaradi kroničnega dejstva, da nihče ne prebere nadrednih objav, so novi dušebrižniki zlivali gnojnico po glavi neobstoječe obupane skrbnice dveh živahnih paglavcev. V tem trenutku ta mali plaz zaplankanosti in pomanjkanja humorja še kar poteka, saj ne vem več, kaj naj naredim. Žal ne morem obesiti večmetrskega utripajočega napisa v divjih barvah, ki bi sporočal TO JE SAMO ŠTOS, TO NI RES, TO JE SATIRA. Dvomim, da bi to kaj pomagalo, saj od srda zaslepljeni dežurni kritiki vedno vidijo samo svojo projekcijo in jih ne bi premaknilo niti, če bi jim nekdo tulil v ušesa, da so zabredli. Nič jih ne ustavi. Eh, pa naj bo tako. Kdo jim lahko pomaga?
Branko Djurić Djuro je pred časom izjavil modro resnico, da imamo Slovenci in Bosanci enak humor – oboji se radi režimo na račun Bosancev. Moj prijatelj Željko, ki je rasel pod vplivom italijanskih humoristov, rad pove, da se ljubitelji špagetov redno in ostro šalijo na lasten račun. In v isti sapi obžaluje, da mi tega ne znamo. Radi se hahljamo ob zgodbah o drugih, sploh o drugačnih, marginalnih in Neslovencih. Malo smo čudni bi se dalo reči. Povprečni zategli Slovenec za zajtrk pogoltne polmetrski količek in si v usta zatlači polovico limone. Po svetu hodi na videz neupogljiv, saj mu leseni kol očitno nadomešča odsotnost hrbtenice, agrum pa ustvarja ravno pravšnji kisel izraz. V takšnih pogojih ne more uspevati skoraj noben humor, razen skisanega ciničnega posmihanja. Da bi se režali na vsa usta in držali za trebuhe od bolečine si težko predstavljamo. Kaj pa bodo rekli sosedi, ki enako kisli slonijo na okenskih policah in nas kritiško gledajo. To se vendar ne spodobi! Ob vsej tej pokončnosti smo pozabili, da je zdrava pamet šla že pred časom na podaljšane počitnice. Naj ji bo lepo in upam, da s Humorjem pokata od smeha.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 7. marca 2015
Avtor slikovnega gradiva Omar Mohsen
