Tako bomo sredi poletja ponovno trčili v temo, ki je uročen tabu za Slovenijo. O tem neradi govorimo, če že, potem šepetamo in v grozi odkimavamo. Nismo odkriti, nismo iskreni, nismo odločni. Velika večina noče in ne želi verjeti, da poleg nas živijo ljudje, ki svoje ali tuje otroke in svoje mladoletne sorodnike neprimerno božajo, se jim razkazujejo ali jih prisiljujejo v različne oblike spolnih odnosov. Najraje bi si zamašili ušesa in zraven kričali: »la-la-la …ne slišim te … la-la-la«, dokler ne bi nadležnež nehal. Danes sem ta nadležnež jaz.
Slovenija je oaza spolne zlorabe iz več razlogov. Prvič zaradi trdno vsajenega zanikanja, ki odklanja ta zavržena dejanja tudi ko so povsem očitna. Družina s prisiljeni šalami celo pospremi javno nadlegovanje in odmahuje z roko glede resnosti. Oškodovanci morajo zato prebiti izjemno močen zid odklanjanja resnice. Pogosto velja, da je treba malo potrpeti, kajne? Ta trpeči pogled na svet je sokrivec marsikatere dolgotrajne spolne zlorabe
Drugič, slovenski pravosodni sistem je na papirju sicer do zlorabe oster, v praksi pa pogosto odpove in še drugič zaznamuje oškodovanca s svojo nerodnostjo, počasnostjo in celo nepravičnostjo. Tretjič, ker so največja zavora na poti kaznovanja storilcev spolne zlorabe povsem nesposobni slovenski sodni izvedenci, zapriseženi guruji psihologije in psihiatrije, ki vzvišeno zavračajo sume in uporabljajo zastarele in površne metode ugotavljanja dejstev. Četrtič, mnogi krivdo za posilstvo pripisujejo ženski, ki »se je že preveč ponujala«, tako da se potem »ubogi« moški – lastna žrtev svojih nagonov – ni mogel več zadrževati, kar je noro zastarel in neumen pogled na problematiko. Petič, ker smo v Sloveniji tako ponosni za svoje štiri stene, za katerimi smo mi vsi največji bogovi, da se neradi vtikamo v zadeve drugih. Marsikatera spolna zloraba bi bila preprečena, če bi okolica reagirala, ne da se dela nevedno. Šestič, če bi država Republika Slovenija odločno vodila kampanjo ozaveščanja, javnega dvigovanja zavesti in spodbujala prijave, bi se mnogo oškodovancev bolj opogumilo, vendar Slovenija tega ne počne. Sedmič, ker je Slovenija varno zatočišče za uporabnike mladoletne prostitucije, ki jih kriminalne skupine v skritih krajih naše lepe domovine ves čas oskrbujejo z mladim mesom, odgovorni pa gledajo stran, ker se tega res ne bi nihče rad dotaknil. Veste, za Slovenijo velja, da je taka mala evropska Tajska, kjer je za dober denar vse dosegljivo.
Nočete slišati, vendar tako je. In če boste sredi poletja videli nekega hodečega fanta v kiltu, mu stisnite roko. To je Matthew, hodeči evropski ambasador boja proti spolni zlorabi.
Matic Munc
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 19. julija 2014
