Sploh ne vem, če je dovoljeno pisati o konkurenci? Pravzaprav to ni konkurenca, temveč časopis, ki ga delajo zanesenjaki in prostovoljci. Torej verjetno ničesar ne kršim, drugače jih bom slišal od urednice. Namreč, ta teden smo praznovali dve petletki časopisa brezdomcev Kralji ulice. Lepa obletnica in čas za pogled nazaj. V vseh teh letih se je mesečnik ubranil napadom oglaševanja in je eden bolj uglednih edicij o problematiki revščine in brezdomstva v Evropi. Je pa tudi čas za kakšno kritično misel.
Aktivisti Kraljev ulice so pripravili lep dogodek na prostem, med drugim tudi retrospektivno razstavo fotografij različnih področji svojega delovanja – od začetkov, preko žensk na ulici, ljubiteljev kosmatincev na cesti, ilustratorjev … pa vse do tistih klošarjev in klošark, ki jih ni več med nami. Umrli so na cesti. Nekateri zaradi mraza, drugi zaradi bolezni ali starosti. Sprehodili smo se med temi slikovnimi zapisi časa, malo nostalgično obujali spomine in na koncu ugotovili, da razen nas znancev ni prišel skorja nihče na ta droben dogodek. Ljudje obljubljajo, kliknejo »pridem« na internetu, potem pa obsedijo v varnem fotelju svoje cone udobja. Žalostno, vendar kruto resnično.
Gremo korak dalje. Tako kot velja za mnoge stigmatizirane skupine ljudi, velja tudi za brezdomce. Večinski del populacije ima do njih dvojen odnos, da ne napišem kar dvoličnega. Načeloma in teoretično smo seveda vsi proti revščini, vendar se raje ne bi družili z revnim človekom. Kadar se sprejema nacionalne usmeritve, memorandume in druge pisarije, bodo šle skozi z veliko večino, saj smo vendar civilizirana država. Pri izvajanju teh zavez v praksi se vse zaplete. Resničnost na ulici je drugačna od govoranc za govorniškimi pulti v hramih državnosti. Zavetišč in bivalnih enot je v Ljubljani premalo. Naši sodržavljani spijo na cesti, pa če jih hočete videti ali ne.
Še bolj šokantno novico mi je povedal eden od prodajalcev časopisa Kralji ulice. Ni preverjena, vendar mu verjamem na besedo. V eni izmed ljudskih kuhinj v Ljubljani po novem zavračajo revne in tiste z odločbami centra za socialno delo, saj je cena njihovega obroka nižja. Raje sprejemajo »običajne« ljudi, ki plačajo polno ceno. Hej! Vi ste bili ustanovljeni zato, da pomagate lačnim, razvrednotenim in obubožanim. Humanitarnost je žal v Sloveniji pogosto maska za navadno pridobitno dejavnost, pri čemer se lahko še hvališ zraven, da si dober po srcu. Nazadnje ti kak predsednik podeli medaljo in te treplja po rami, medtem ko tebi v žep cingljajo cekini.
Če tale kolumna ne bo objavljena, potem sem verjetno kršil kakšno konkurenčno klavzulo, vendar menim, da se to ne bo zgodilo. Včasih se je dobro podati iz svojega znanega okolja in spoznati soljudi, ki živijo drugače, res na robu družbe. Poslušati njihove zgodbe in stiske. Ne iz patetičnega usmiljenja, temveč zaradi pristnega sočutja. Ali smo vsi mi trdno prepričani, da ne bomo enkrat končali točno na isti ulici, kjer se zdaj zmrdujemo nad prodajalcem uličnega časopisa brezdomnih, ki skuša zaslužiti za sobo in topel obrok. Dobro je biti manj prevzeten ter bolj pristno previden in skromen. Zato Kraljem na mnoga leta in ostanite taki, kot vas poznamo!
Sobotna kolumna je bila objavljena dne 13. junija v časopisu Svet24
