Krvoločni sosedi

Krvoločni sosed

Bajaga v enem izmed svojih komadov zapiše (v prostem prevodu): »To je tukaj Balkan, kjer vsakih 50 let izbruhne vojna …« Kot, da so se nekateri najbolj napeti odločili, da ta interval domnevnega puščanja hude krvi skrajšajo na polovico, torej na vsako četrtino stoletja. Kaj smo dodatno znoreli? Želimo vojno med dvema državama, ki sta eni redkih sosed v svetovni zgodovini, ki nista bili nikoli v oboroženem spopadu? Če beremo spletna omrežja, dobimo tak vtis.

Začelo se je z tvitom pametnjakoviča, da se hrvaška vojska pripravlja na zasedbo slovenskega ozemlja. Nič ni bilo res. Sledilo je čivkanje dodatnega paranoika, da bo hrvaška mornarica ravnokar izplula iz Pulja in zavzela Piranski zaliv. In za krono vsega je izdatno osebnostno moten gospod srednjih let, ki rad uporablja velike črke, zahrulil, da naj se slovenski vojaki podajo v vojašnice in primejo za orožje. Počasi. Vam je zabavno igrati se vojne stratege preko tipkovnic? Meni se to ne zdi ne smešno in še manj domoljubno, kadar hujskate za dejansko vojno.

Vojna ni igra. Sam je nisem na srečo nikoli doživel v prvih vrstah, sem pa veliko govoril z ljudmi, ki so jo. Niti eden je ni opisoval kot adrenalinsko in čudovito izkušnjo, vsi so poročali o trpljenju, krivicah in bolečini. Vojna je umazana zadeva za s testosteronom naphane nezadovoljene moške, ki se radi igrajo vojake. Z vojno si tudi manejo roke trgovci z orožjem, ker je tanke potrebno kupiti in naboje izstreliti. Še pomnite zasanjan ples predsednika Trumpa s sabljo kmalu za tem, ko je s Savdijci podpisal milijardno pogodbo za orožje? Vse za denar. Malo cinično se sprašujem, ali je slovenskih vojnim dobičkarjem po četrt stoletja že zmanjkalo nagrabljenega cvenka in iščejo nove poslovne možnosti? Tudi to je mogoče. V Sloveniji je mogoče vse. Seveda tudi to, da se nezrelo sprašujemo, ali smo z arbitražo zmagali ali izgubili, kar je v tej zadevi res neumestno vprašanje.

Očitno mnogim ni jasen niti koncept arbitraže. Odločitev takšnega tribunala zelo težko zadovolji obe strani, dejansko gre za kompromis, kjer tretja stran odloči. Malo na račun enega, malo drugega. Nekaj dobiš in nekaj izgubiš, kar velja tudi za nasprotnika. To ni zadeva za trmaste majhne otroke v političnem peskovniku, ki zdaj besno udarjajo z lopatko in hočejo še kanglico in seveda veliko večji del igrišča. Seveda pa ne gre za otroke, temveč vsaj po letih odrasle ljudi, ki vmes spustijo še nekaj vojnih napovedi in novih provokacij. Ali vse to potrebujemo? Nikakor! Potrebujemo dobre medsosedske odnose in rivalstvo na športnem terenu. Pa konec.

Ja, najbolj smo srečni, kadar premagamo Hrvate v športu. In to je normalno, velja za sosede po celem svetu. Škoti se hahljajo, kadar namažejo Angleže. Portugalci in Španci se gledajo postrani, seveda Brazilci in Argentinci tudi in tako dalje. Za en dan je bilo zadoščenje veliko, ko smo za gol pospravili bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu. Seveda, v tekmi proti Hrvaški. Niti pol tako sladka ne bi bila ta zmaga, dosežene proti Islandiji. Zato, gospodje z viškom hormonov, svojo energijo usmeriti raje v šport. Strastno navijajte za košarkaše, nogometaše, rokometaše in tam izživite svoje nacionalne frustracije. Včasih boste zmagovalni in včasih poraženi. Tudi proti sosedom. Ne igrajte se pa z vojno, prosim vas!

Delfini so najboljši arbitri in vedo več od pametnih glav nekje v Haagu. Slovenci pravimo, da jih imamo 140 naših, za iste delfine trdijo to tudi Hrvati in Italijani. Naši, vaši, njihovi … delfinom sladko dol visi od plavuti. Oni se samo svobodno sprehajajo tu in tam po morju, kjer je več priboljškov. V kljunu ne nosijo potnih listov, ker so prebivalci sveta in ne števke v nacionalnem popisu. Rad bi bil delfin. Da bi enkrat, ko bo človeške neumnosti dovolj, lahko pustil sporočilo: Zbogom in hvala za vse ribe!

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 3. julija 2017