Nekateri trdijo, da se držijo desetih zapovedi, drugi pravijo, da jih ne potrebujejo, saj živijo po lastnih visokih moralno-etičnih standardih. Kakorkoli, ena izmed zapovedi se redno krši, z različno motivacijo. Kako daleč je prišla kultura laži, najbolj izdatno pričajo laži, ki jih izjavi oseba, zapiše uradni organ in tako postane dejstvo. Ko tak zapis potuje skozi spisovno dokumentacijo, se vedno več posameznikov sklicuje na zapisano laž in tako ta postaja vedno bolj trdno dejstvo. Takšna praksa je grozljiva in tistega, ki ga zadane, dobesedno spravlja v globok obup. Z minevanjem časa ima vedno manj možnosti, da bi izvorno laž izpodbil, saj se vedno več dejstev nalaga v podporo laži.
Trenutno mi po glavi blodijo dogodki zadnjih tednov v treh različnih zgodbah, v katere sem vmešan. Vse tri potrjujejo mojo tezo, da je kultura laži prevzela vodilno funkcijo v naši družbi. Pričal sem v zadevi, kjer se je manipulativna gospa pravno spravila na možaka. V izdatnem pričanju sem obrazložil okoliščine njene spletke, vendar me je sodišče pripoznalo kot neverodostojno pričo v vseh točkah, ki so bile možaku v podporo, sprejelo pa je moje pričanje v točki, ki je tožilstvu ustrezalo. Moja verodostojnost je bila torej odvisna od volje tretjega in se je spreminjala. Sodišče je brez pripombe sprejelo pričanje gospe manipulatorke z obrazložitvijo, da se ji pač verjame. Na drugem koncu Slovenije dve osebi podata pisno lažno izpoved dejstev v svoji družini, sodišče opre odločitev na to lažno izpoved. Lažnost izjav je dokazana, vendar sodišče ne spremni svoje odločitve. Celo več, tožilstvo zavrne ovadbo “lažne izpovedbe” z obrazložitvijo, da priči vsega nista izpovedali osebno, temveč v pisni obliki … prosim? In v tretje seveda, bivša ministrica, sedaj zagovornica, vztrajno laže v kamere glede izvedeniškega mnenja, tako kot je pred leti brez kančka sramu v svojo tožbo za dodelitev zapisala več nedokazljivih laži, ki jih je takrat sodišče sprejelo kot dejstvo. Posledice so znane in težke.
Kaj nam še ostane? Ali lahko z odprtim govorom, z resnicoljubnostjo sploh še uspeš? Vedno bolj postajal pesimist glede tega, saj je socialna moč nekaterih tako velika, da lahko z avtoriteto spregovorjena laž ima tako velik vpliv, da je vse ostalo samo tuljenje v vetru. Povprečni bralec nima časa in nima volje, da bi raziskal ozadje posamezne zgodbe. Noče se prebijati skozi kilometer uradnih pisarij in sprejema instantno verzijo, ki jo ponudi nekdo drug, tudi medij. In tukaj je seveda polje manipulacije ogromno.
Nihče ni brez greha, lažemo vsi, vsak dan. Lahko so drobne laži in žal nekaterim ne delajo preglavic tudi večje ali velike. Tvorjenje resnice je relativizirano do te mere, da lahko z izjavami dejansko oblikujemo realnost. S polno odgovornostjo. Verjetno se sprašujete, ali manipuliram tudi sam z vami, ali vam trosim laži iz nekega neznanega zlohotnega motiva. Odgovorite si sami. Mogoče boste v nekaj dneh ponovno slišali ali prebrali “dejstva”, ki pričajo o moji osebi. Ustvarite si lastno mnenje, sam bom odgovarjal z resnico, čeprav jo bodo želeli slišati le redki. Kaj nam pa še ostane?
Matic Munc, 19.3.2012