To je zadnja kolumna v sezoni, ko se pravzaprav ne dogaja nič. Že čez teden dni bo vse drugače, zdaj pa je vse v naši okolici zaustavljeno, dopustniško in ležerno. Beremo o vremenskih pojavih in tudi o tem, kako so italijanski policisti skuhali večerjo ostarelemu užaloščenemu rimskemu paru. Prizadeta sta bila zaradi dogodkov v svetu. Lepo! Kaj takšnega se ne bi prebilo na naslovnice v delovnem obdobju. To me moti, ker je zgodba nazorna in nežna, vendar smo ljudje bitja skrajnosti. Čisto notri ali čisto zunaj, za ali proti, srednja pot nam dela težave. Skušamo jo ujeti, pa je izmuzljiva in nas hitro zanese v ekstreme. Takšne težave imam tudi z olimpijskimi igrami.
Ogledal sem si fascinantno razstavo Sebastiaa Salgada, brazilskega fotografa in borca za Zemljo, ki skozi Genezo opozarja na človekovo delovanje na škodo planeta, na iztekanje časa za reševanje. Vemo, da so v njegovi domovini rušili, ruvali, preganjali živa bitja, samo zato, da bi lahko gostili športnike sveta. Za visoko ceno, vendar to hitro pozabimo. Nimam toliko zavesti in zavednosti, da bi igre bojkotiral, saj me športne borbe in zgodbe tako zelo privlačijo, da tega ne zmorem. Torej sem enako brezčutni povprečni potrošnik globalne športno-kapitalistične industrije kot milijoni po svetu. Zase lahko zapišem, da predvsem zaradi zgodb ljudi. In danes bom zapisal nekaj svojih misli o nekom, ki me je začaral zadnji teden.
Bojan Tokić je bil begunec. V Slovenijo je prišel iz bosanskega Jajca, mesta pestre zgodovine, kot 11 letni pionir. Njegov oče je namiznoteniški trener in svoj dom je družina našla v Novi Gorici. Danes je član športne enote Slovenske vojske in pred dnevi je dosegel velikanski uspeh – v namiznem tenisu, športu vzhodnjakov – se je prebil med 16 najboljših. V nekaj dneh se nam je ponovno prikupil, štiri leta se itak ne zanimamo za ta šport, ko je dajal iskrene in neposredne izjave ter se veselil svojih uspehov energično in pristno. Samo … Bojan ni Slovenec po rodu, Bošnjak je s slovenskim državljanstvom. Lahko za njega navija tudi pristni domoljub, ki ga je strah vsega tujega?
Čez teden dni se bodo ponovno odprla vprašanja o ljudeh, ki so se na poti iz vojnih območij ustavili pri nas. Mnogi nenamerno, saj ne morejo nadaljevati svojega bega v obljubljene dežele svoje domišljije. Tudi mi se bomo morali navaditi, da bodo nedoločen čas ostali tukaj. Jim bomo ponudili državljanstvo, ko bodo izpolnjevali pogoje? Bo to rezervirano za ljudi, za katere bo država ocenila, da so posebnega pomena za nas? Bo vmes tudi kak športnik? Če bi bilo vse drugače in izmišljeno, bi naš Bojan leta 2000 lahko nastopal v Sydneyu v zasedbi beguncev, kot jo spremljamo letos. Njemu smo podelili potni list, da se lahko danes veselimo z njim njegovih uspehov.
V Ljubljani je invazija tujcev te teden velika. Včasih ni slišati domače govorice in cekini cingljajo v žepe trgovcev, gostincev in drugih turističnih delavcev. Te tujce imamo načeloma radi, ker pri nas zapravljajo in se potem pospravijo v svoje domovine. To so »dobri« tujci in nimamo časa razmišljati o »slabih«. Še nekaj tednov in ostali bomo sami – mi domorodci in tisti tujci, ki ne morejo nikamor. Bomo še prijazni tudi do morebitnega slovenskega olimpijskega šampiona, ki ga še ne poznamo?
Kolumna je bila napisana za časopis Svet24 za dan 13. avgust 2016
