Živimo v svetu, obsedenem od lepote telesa. Peljem se mimo plakatov, listam revije in srkam podobe, prečiščene preko računalniških programov. Popolnost je cenjena, trenutni lepotni standard je drugačen kot je bil lani, kaj šele pred desetletjem ali več. Narekovalci vsega tega so predstavniki modne, kozmetične, športne in še kakšne industrije. Namen je v tem, da bo posameznik ostal večno nezadovoljen, v hlepenju po lepoti pa vmes pokupil različnih preparatov, vadb in vsega drugega v takšni meri, da bodo lastniki na drugi strani vedno bolj bogati, izčrpan potrošnik pa vedno bolj brez denarja in tudi vedno bolj ne-lep.
Odprem Instagram, v oči silijo dekleta sanjskih postav, objektivu svoje telefonske kamere se nastavljajo v pozi, ki jo priporočajo spletni guruji kot najboljšo za izdelavo popolnega selfija, poleg njih dečko, nesramno bogat in srečen, na trebuhu ima popolne šesterčke, z desno roko objema lepotico in z levo brezskrbno krmari vodni skuter. Srečni, bogati, popolni in seveda … lepi za čisto desetko. Vse skupaj je eden največjih nategov sodobnega časa, na katerega žal pade vse preveč ljudi. Naša telesna samopodoba je šibka, negotova in zahteva izboljšavo. Konec!
Upanje, da bo ta zapis kaj spremenil, je šibko. Trudim se. Telo, ki smo ga dobili in ga delno seveda tudi sami oblikujemo, je v tem življenju in glede na trenutni napredek medicine, edino. Če nimate enojajčnega dvojčka ali dvojčice, ste unikat. Med seboj smo različni, sicer delno podobni, vendar še vedno prihajamo v najbolj neverjetnih oblikah, barvah in kvalitetah. Široki boki, včasih edina možnost preživetja porodnice in otroka, je danes predmet odkimavanja. Kosmatost, ki nas je varovala pred zmrzaljo kliče po depilaciji. Sprejemanje te naše telesne škatlice takšne kot je, je naporna naloga, vendar nujna za preživetje med norimi prodajalci popolne megle. Ne vem, kako se to naredi, da se sprejmete takšni kot se, vendar je vredno. Pri vsem klepetanju o lepoti pozabljamo na funkcionalnost.
Dobro je, če nam telo dobro služi. Če lahko z njim naredimo tisto, kar želimo. Nekateri med nami imajo nepovratne poškodbe ali hendikepe in je njihovo telo bolj očitno omejeno. Kljub temu se trudijo svoje telo uporabljati v največji možni meri glede na omejitev. Par na vozičku pleše, smuča in kolesari. Slepa terapevtka pomaga ljudem v stiski, da ne naštevam dalje. Zadihan se skušam skloniti in doseči svoje prste. Še gre, vendar spet sem zaspal in se zaležal. Kmalu bo treba spet obuti superge in predihati nekaj kilometrov. Zame je lepo telo tisto, ki ga človek uporablja, ki ga naseljuje v polnosti. In veste, včeraj sem srečal na ulici par, ki po vseh neumnih standardih pač ni lep. Lesk v očeh dekleta je bil lesk srečne osebe, ker jo je fant držal za roko. Na srečo je ljubezen slepa, drugače bi v pare sodili zgolj vsi tisti popolni in bi naša različnost odmirala. Strah in trepet – bodoča družba sijočih ljudi bleščečih zob, idealnih mer in z vgrajeno »hepi« mantro. Vas ne strese ob tem? Mene zelo. Nepopolnost mojega telesa je bila v preteklosti vir mnogih težkih ur, ko je bila okolica neprizanesljiva. Tega imam dovolj. Prestar sem za te hece, odločil sem se, da sem super. Nad ogledalom je napis: »hudiča, kako dobro izgledam« in mislim se ga držati.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 22. maja 2017
Foto: https://www.breastcancercare.org.uk